Železarna Ravne je vseskozi podpirala delo kulturnih ustanov in društev v našem kraju; ta je bil vedno v sozvočju z železarno, železarna pa je vedno dihala z njim.
Na predlog dr. Franca Sušnika so leta 1952 trg Guštanj preimenovali v Ravne na Koroškem in mu obenem dali status mesta. Sklep o tem so objavili 11. maja 1952 v UL FLRJ. S tem aktom so v celoti povezali stari trg, novo delavsko naselje na Čečovju, grad in železarno. Z železarno in gimnazijo se je pomen močno premaknil z Guštanja na Ravne, po letu 1952 pa se je srednjeveški Guštanj s starim trškim jedrom v resnici umaknil v muzejske razsežnosti. In naša »fabrika« je bila svojemu kraju in njegovim ljudem prava kulturna mecenka.
VODNO KLADIVO KOT PRVI MUZEJSKI EKSPONAT
Ker železarna ni skrbela le za svojo uspešno rast, je že leta 1946 začela dograjevati grajsko konjušnico za potrebe Delavskega muzeja. Slovesno so ga predali namenu leta 1953 in predstavili javnosti prvi eksponat na prostem – repač, ki je še do leta 1950 koval na Muti. Naslednje leto so odprli tudi železarsko zbirko. O tem je železarna že poročala v svojem glasilu Koroški fužinar, ki ga je septembra 1951 ustanovil upravni odbor železarne, vodil pa urednik Avgust Kuhar – Prežihov Gustl.
ŠOLA IN DOM ZA »FABRIŠKE« UČENCE
Železarna je potrebovala kvalificirane kadre, zato je leta 1946 ustanovila Šolo za učence v gospodarstvu. Že jeseni so jo z odlokom Ministrstva težke industrije FLRJ preimenovali v Metalurško industrijsko šolo (MIŠ) za pridobivanje praktičnega in teoretičnega znanja za poklice strojne, kovaške in metalurške stroke. Z istim odlokom so ustanovili tudi dom za učence te šole, uredili so ga v letoviškem poslopju Rimskega vrelca v Kotljah. Učence so že v šolskem letu 1952/53 preselili v nov samski dom na Čečovju. MIŠ je v njem dobila 20 sob, učilnico in prostor za vzgojitelja, industrijska šola pa se je leta 1957 preselila v novo stavbo ob reki Meži.
GIMNAZIJA SAMORASTNICA
Gimnazija, ki je od leta 1945 delovala v ravenskem gradu, je bila takrat največ- ja kulturno-izobraževalna pridobitev naše doline. Prežihov Voranc je leta 1947 poudaril, da je naša gimnazija samorastnica, in v Ljudski pravici orisal te pomembne dogodke. Zapis je sklenil tako: Zato so se ti ljudje, kovinarji, napotili v Beograd do maršala Tita in so mu povedali svoj sklep. In maršal Tito je kovinarjem odgovoril: »Če ste sklenili postaviti gimnazijo, potem bo ljudska oblast vaš sklep potrdila.« In kmalu nato je prišel dekret o ustanovitvi popolne gimnazije na Ravnah pri Guštanju.
Slovesen začetek je bil 15. oktobra 1945 v ravenskem gradu. Z njo je koroška krajina dobila svojo prvo srednjo šolo. Napolnili so jo sinovi in hčerke delavcev in kmetov, saj do takrat študiranih ljudi v koroškem zakotju ni bilo.
HRAM KNJIŽNEGA BOGASTVA
Leta 1955 je gimnazija dobila novo poslopje, grad pa je že imel svojo namembnost, saj je bila v njem že od leta 1949 študijska knjižnica. V železarni so sklenili, da bodo pomagali pri obnovi gradu, in je dobil novo fasado. Zaradi obnovitvenih del je bila knjižnica zaprta od 1. junija do 1. decembra 1953. V letu 1954 so ob tihi pomoči železarne knjižnico adaptirali naprej in opremili prostore v osrednjem delu. Načrte je izdelal arhitekt Tone Bitenc, asistent Jožeta Plečnika. Železarna je tudi uradno bedela nad delom osrednje kulturne ustanove, saj so bili predsedniki knjižničnega sveta vedno direktorji železarne (Gregor Klančnik, Franc Fale, Gvido Kacl). Z železarniško pomočjo je leta 1964 nastalo v podaljšku gradu razstavišče Likovni salon Ravne. Upravljal ga je slikar Franc Boštjan, vodja železarniške propagande.
PRIDOBITVE NOVEGA DELAVSKEGA NASELJA
Leta 1947 je začelo rasti na Cvitaničevem polju novo delavsko naselje Čečovje. Tudi tega je za svoje ljudi gradila železarna. Z njegovo rastjo se je začel počasi dvigati tudi delavski standard. Leta 1953 je Čečovje dobilo sodoben gostinski obrat Dom železarjev in v njem so se odvili številni kulturni dogodki, koncerti, plesni turnirji in mladinski plesi. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so prve družine železarniških delavcev lahko šle na »kulturni« dopust na morje, v počitniški dom v Portorožu.
FESTIVALI, PRAZNIK KOROŠKE DEŽELE
Leta 1945 je bil v Guštanju 1. Koroški festival, poleti 1955 pa še zadnji, 10. Koroški festival s pisano paleto kulturnih in telovadnih prireditev. Povsod je bila zraven tudi naša »fabrika«. In železarna bi bila le siv in godrnjajoč industrijski slepič, če ji ne bi obraza navdihovala mehka duša. Ta duša so bili svetli bloki delavskega naselja nad njim, kulturne ustanove na planoti Ravne in zelena pljuča grajskega parka z gotsko katedralo, ki so jo spletale svetlozelene bukve.
NAŠA »PLEH MUZIKA«
Pušeljc na prsih je železarni že v teh letih bila naša »pleh muzika«. Četudi je prej sodila pod okrilje domačega kulturnega društva, jo je s ponosom prevzela železarna in pihalni orkester je z leti prerasel v novo kakovost, ki jo že leta poznamo pod imenom Pihalni orkester železarjev Ravne. Poznajo ga tudi na Nizozemskem, saj so naši godbeniki na svetovnih prvenstvih v Kerkradeju osvojili že veliko zlatih priznanj. Leta 2022 bodo praznovali 120-letnico svojega uspešnega dela.
RAVNE, MESTO FORME VIVE
V šestdesetih letih je mogočno zrasel kulturni utrip kraja. Leta 1964 se je začel mednarodni kiparski simpozij Forma viva. Posluhu vodilnih »fabriških« ljudi gre zasluga, da so bila ta srečanja uspešna in da so se umetnine iz jekla in železa, ki so delo kiparjev iz vsega sveta, zlile z zelenimi nasadi in stanovanjskimi bloki, delavci pa so umetnikom pripravljali material za umetniško obdelavo in jim pomagali na deloviščih. Pobudnik simpozija je bil direktor Franc Fale, ki je imel poseben odnos do umetnosti in posluh za kulturne vrednote našega mesta. Za nemoteno delo je skrbel šef propagande, slikar Franc Boštjan, umetniki pa so se krajanom oddolžili tako, da so dragocene skulpture ostale za zmeraj vkomponirane v arhitekturno podobo mesta. Na devetih simpozijih (med letoma 1964 in 2014) smo na Ravnah gostili 37 umetnikov. Zato so naše Ravne znane tudi kot mesto Forme vive.
RAST LIKOVNE KULTURE
Kiparskemu simpoziju so sledile ravenske slikarske kolonije (1970–1988), ki jih je podpirala železarna in nanje vabila tudi domače ljubiteljske slikarje. S tem je rastla likovna kultura koroške krajine. Na vseh kolonijah je sodelovalo 130 likovnikov, akademskih slikarjev in slikarjev samoukov. V železarni je tako nastala izjemna likovna zbirka, ki šteje 259 umetniških del. Prva slikarska kolonija je bila pravzaprav že leta 1945, ko so ustanovili gimnazijo, njen mecen pa je bila železarna. Kolonije so se udeležili Nikolaj Omerza, Rajko Slapernik, Zlatko Zei, Branko Zinauer, Maks Kavčič in še kdo.
BESEDA, DVE O NAŠIH »FRAJTONARJIH«
Železarna je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zaposlila kul- turnega animatorja. Mirko Angeli je v tej funkciji opravil raziskavo o kulturnih potrebah in željah železarjev. Pokazalo se je, da pogrešajo harmonikarsko skupino, ki je v petdesetih letih bogatila utrip kraja. Angelija so te ugotovitve vodile na glasbeno šolo, kjer mu je prisluhnil ravnatelj prof. Alojz Lipovnik. Predlagal je, da Alojz Rebernik prevzame mentorstvo, orkester pa naj bo sestavljen iz glasbenikov, ki obvladajo igranje na diatonično harmoniko. Harmonikarji so se zbrali na svoji prvi vaji 27. oktobra 1982, zdaj pa uspešno ohranjajo tradicijo igranja na prostotonsko harmoniko že 38 let.
ŽELEZARNIŠKE LITERARNE ZBIRKE
Od leta 1986 dalje je železarna izdala svojim sodelavcem tudi nekaj literar- nih zbirk. Svoje knjižne prvence so dobili: Rudi Mlinar, Pekoče zvezde, črtice (1986); Ratomir Ilić Kačar, Pijani oktober/Pijani oktobar, izbor poezije (1987); Đorđe Radović, Moja senca/ Sjenko moja, izbor poezije (1987); Mitja Šipek, Oporoka, pesmi (1988).
NAMESTO ZAKLJUČKA
Vemo, da je železarna bila uradni sponzor ali tihi mecen še mnogim kulturnim društvom in posameznikom. Naštel sem le najbistvenejše, torej tisto, zaradi česar smo bili Ravenčani pa tudi ljudje iz celotne Mežiške doline vsa ta leta notranje bogatejši.
