Več kot sto let stara tradicija vizite velja na ilirskobistriškem za izviren običaj, za katerega so značilni s papirnatimi rožami in pisanimi papirnatimi trakovi okrašeni vozovi.
Vizita izvira iz druge polovice 18. stoletja, ko je bilo pri nas uvedeno obvezno služenje vojaščine. V začetku, ko je bila vojaška služba dosmrtna, je bilo novačenje mladih fantov za vojsko za njih in njihove svojce žalostni dogodek. S skrajševanjem vojaške obveznosti je nabor dobival veselejšo podobo. S slovenskimi narodnimi simboli in slovensko pesmijo se je skozi ta lepi običaj ves čas ohranjala slovenska beseda in narodna zavest. Pred prvo svetovno vojno je bilo naborniško praznovanje razširjeno na vsem Kranjskem, po vojni, ko so Primorsko priključili Italiji, pa se je ohranilo le še v teh krajih. Po drugi svetovni vojni je praznovanje vizite nekoliko zamrlo, a so ga kmalu obudili. Višek je doseglo me dleti 1970 in 1990, ko so pripravljali tudi organizirana tekmovanja za najlepši voz. Z ukinitvijo obveznega služenja vojske leta 2002, ni bilo več motiva, da bi se tradicija krasitve vozov nadaljevala. To stoletno tradicijo sta Občina Ilirska Bistrica in Turistično društvo ponovno obudila leta 2005. Od tedaj se »vizita« organizira vsako leto kot turistično – etnografska prireditev ob praznovanju bistriškega občinskega praznika, ki poteka prvo soboto vmesecu juniju.
Ko so fantje iz bližnjih in oddaljenih naselij, dopolnili osemnajst let, so se morali oglasiti na sedežu naborne komisije, ki je bil vkraju, kjer je imela oblast svoj sedež. Te razdalje so bile včasih kar velike, zato so se fantje pripeljali kar na vozovih, katere so vlekli konji. Po letu 1970, ko je bilo v vaseh vse manj konjev, so vozove vlekli traktorji. Le iz najbližjih naselij, Trnovega in Bistrice, so fantje na nabor prihajali peš.
Na vizito so se fantje istega letnika iz vasi začeli pripravljati več mesecev vnaprej. Najprej so si priskrbeli voz. Za njegovo okrasitev so matere, sestre in vaščanke začele izdelovati raznobarvne in umetelno izoblikovane rože iz krep papirja. Običajno je to delo potekalo v kakšnem sklednju, kjer se je družila celotna vas ob prepevanju, glasbi in pripovedovanju šal. Kakšnih deset dni pred vizito so na voz nasadili smreke, včasih šest včasih osem, ga zapeljali v primeren prostor in ga začeli krasiti z rožami in pankelci – trakovi. Z izdelanimi rožami in trakovi, ki so bili barvno usklajeni, se je izdelovalo različne narodne simbole (nagelj, lipov list, grb, Triglav …). V začetku, ko ni bilo ne denarja ne materiala za krašenje, so bili vozovi okrašeni bolj skromno. Pozneje, ko so se časi nekoliko izboljšali in je bilo mogoče kupiti krep papir v večjih količinah, različnih barvah in debelinah, so bili vozovi okrašeni bolj bogato.
Vsaka skupina vizitantov je imela na vozu vsaj enega godca. Največkrat je bil to harmonikar, velikokrat pa je fante spremljalo več godcev na različnih instrumentih (na bobnu, na kontrabasu, na trobenti …). Po uspešno opravljenem zdravniškem pregledu oz. viziti, kjer so ugotavljali fantovo telesno in duševno sposobnost za služenje vojaščine, se je smatralo, da je fant postal mož. Tega dne je potrjeni fant lahko spil kozarec ali dva vina in javno prižgal cigareto.
Pri viziti je bilo vedno pomembno tudi oblačilo vizitanta: temnejše hlače, telovnik, bela srajca in klobuk. Najlepši okras vizitantove oprave pa je bil šopek rož, pripet na obleko. Šopek je bil iz svežih rož, pozneje izdelan iz svile ali krep papirja. Tisti fantje, ki so bili potrjeni na viziti, so si pripeli še raznobarvne svilene trakove, ki so segali prav do tal. Po opravljeni viziti so se vizitanti z vozovi odpeljali nazaj v svoje vasi. Med potjo domov so si jih ljudje ogledovali in jih občudovali.
Literatura:
1. Rojc, P.: Vizita le na Bistriškem. V: Snežnik, letn.19, št. 249 (jun. 2011), str. 9.
2. Vizita na Bistriškem. Ilirska Bistrica: OŠAntona Žnideršiča, 2005 (Glasilo Satje ; leto 12, št. 1).
3. Vizita na Bistriškem. Dolnji Zemon : Kulturno društvo Grad, 2009.
