50 let pohodov slovenskih železarjev (jeklarjev)
V tej zgodbi sodelujem že vsaj dvajset let, zato jo bom nekoliko osebno obarval. Lahko trdim, da sem v tem obdobju tudi sam doživel osebni razvoj in spoznanja; ta bi rad podelil z vami.
Zgodba se začne leta 1969 (šel sem v prvi razred osnovne šole), ko so ob stoti obletnici ustanovitve Železarne Jesenice Gorenjci pripravili prvi pohod na Triglav. Ob prebiranju članka iz časopisa Železar z dne 25. julija 1969 postane jasen namen teh pohodov. Šlo je za preprosto željo pomagati zaposlenim v železarstvu, da se podajo v gore in si tam napolnijo baterije za delovne uspehe (to so bili časi samoupravljanja). V članku je zapisano: Prepričan sem, da lahko spravimo ljudi iz zakajenih pivnic, dolinskega dolgočasja in brezdelja v naravo, ki je vir zdravja delovnega človeka.
Pohodov se vseskozi udeležuje generacijsko zelo pisana množica pohodnikov. Od otrok zaposlenih do upokojencev, ki še pri osemdesetih in več letih vztrajajo pri obiskovanju gora. Že od samega začetka smo se teh pohodov udeleževali tudi zaposleni v Železarni Ravne (kasneje pa sodelavci iz nje nastalih podjetij), danes družb SIJ Metal Ravne in SIJ Ravne Systems ter drugih na lokaciji.
KAKŠNA JE POVEZAVA MED ŽELEZARSTVOM IN PLANINSTVOM
Pogosto si zastavljam vprašanje, zakaj je planinstvo tako naravno povezano z železarstvom oziroma jeklarstvom. Gre za moja osebna razmišljanja, ki nimajo želje po znanstveni preciznosti, to je zgolj razmišljanje nekoga, ki rad razmišlja.
Gore so del našega življenjskega prostora. Značilnost naših krajev je, da smo od nekdaj iskali v gorah bivališča, zavetje in vir preživetja. Gore so imele tudi mitološki pomen. Triglav je tudi ime za slovanskega boga, ki je vladal podzemlju, zemlji in nebu in predstavlja tudi troedinost (bog, ki ustvarja življenje, bog, ki ohranja življenje, in bog, ki življenje uničuje). Triglav kot gora ima tudi posebno mesto v železarskih pohodih.
Naše gore so tesno povezane tudi z železarstvom. Bogate arheološke najdbe pričajo o zgodnjem pridobivanju železa in izdelovanju različnih izdelkov iz njega na območju Dolenjske in Gorenjske. V srednjem veku so prve fužine na Slovenskem obratovale v 14. in na začetku 15. stoletja – v Bohinju, pod Golico in Stolom na Gorenjskem, v Kanalski dolini (Lužnice, Žabnice) in ob reki Beli na Koroškem (Rebrca, Železna Kapla). Iz kasnejšega obdobja poznamo tudi Pohorje s plavži v Mislinji in železarno na Prevaljah z rudnikom premoga na Lešah ter seveda razvoj fužinarstva, ki se je začel leta 1620 v Črni na Koroškem in še danes živi v družbi SIJ Metal Ravne. Vse to povezujemo ljudje, ki smo bolj ali manj že 3.000 let povezani z železom oziroma jeklom. Ljudje smo tudi trirazsežni (fizična, razumsko čustvena in presežna duhovna bitja). Fizično smo preživeli, ker smo našli način, da iz narave pridobimo surovine (fizična dimenzija) in jih znamo predelati iz kamna v kovino (umska dimenzija), jo prečistiti in ji dodati vsebino. Alkimisti so si želeli iz svinca (kovina brez blišča) izdelati zlato, pri tem pa je v veliki meri šlo za prečiščenje lastne psihe in iskanje svetega. Podobno tudi jeklarji skozi postopek žilavljenja in rafinacije pridobivamo plemenito jeklo.
Videti jeklo teči je nekaj, kar človeka navda z občutkom ponosa, da sodeluje v tem procesu ustvarjanja, ko iz nečiste surovine nastane izdelek visoke kakovosti, očiščen vseh primesi, ki kvarijo njegove lastnosti.
Na neki način smo otroci gora. Železarski pohodi to samo potrjujejo, saj nam omogočajo, da sledimo klicu arhetipov, skritih v našem nezavednem. Arhetipom, ki nas vabijo nazaj k izvoru. V gorah doživljamo to svojo zgodbo, povezano z železom-jeklom, in zgodbo lastnega razvoja osebnosti, in sicer kot celoto življenja.
DIREKTOR KLANČNIK DAL IDEJO, TELCER JO JE DOLGA LETA UDEJANJAL
Po zaprtju plavža na Jesenicah se je končalo obdobje železarstva na Slovenskem, ostalo pa je in se nadalje razvija jeklarstvo. Zato smo tudi preimenovali železarske pohode v jeklarske in tako povzeli spremembe na tem področju.
Leta 2003 je bil stoti pohod slovenskih jeklarjev, cilj je bil ponovno Triglav (štirinajstič). Na tem pohodu smo se ukvarjali z mislijo, kako naprej. Jeklarne so se pripravljale na privatizacijo, in nihče ni vedel, kako bo v prihodnje. Pa vendar je prevladalo mnenje, da je pohode treba nadaljevati.
Za prehojeno pot železarskih in zdaj jeklarskih pohodov se moramo zahvaliti tedanjemu direktorju Gregorju Klančniku, ki je oktobra 1969 izrekel zamisel o planinskih pohodih slovenskih železarjev. Pravi začetek pohodov je zato leto 1970, in je pohod, s katerim smo začeli zgodbo, uvod v roman, ki traja že petdeset let in ga še vedno pišemo. Brez Francija Telcerja pa bi ostala ta zgodba nenapisana, saj je bil do vključno 116. pohoda gonilna sila pri organizaciji pohodov. Od njega smo se učili skromnosti in načina vodenja množičnih pohodov z veliko mero tolerance, vztrajnosti in občutka za pravo mero. Vedno je znal poudariti pomen vodnikov in si pridobil veliko število vodnikov. Razumeli smo njegov način razmišljanja in tako brez večjih nesreč izvajali pohode. Bili smo na Pohorju, Uršlji gori, Peci in drugih vrhovih Karavank. Julijce smo prehodili od Bohinja čez Triglav, Tošč, Debelo peč … Tudi Zasavje s Kumom in Mrzlico, Sveto goro … Še veliko vrhov smo obhodili vse do 117. pohoda na Košenjak leta 2008, ko smo pohod prvič izvedli brez Francija – le nekaj dni prej je umrl.
Pohodi v številkah
• 1969 – pohod jeseniških železarjev na Triglav v počastitev 100-letnice Železarne Jesenice
• 1970 – prvi pohod slovenskih železarjev, ponovno na Triglav
• 2019 – sezono je sklenil 163. pohod, na Veliki vrh
• 2020 – leto brez planinskih pohodov slovenskih jeklarjev
• 116 pohodov je organiziral Franci Telcer
• 15-krat so se pohodniki povzpeli na Triglav, nazadnje leta 2016 na 150. pohodu
• 5 skupin oziroma posameznikov z različnih lokacij pripravlja pohode
GONILNA SILA SO PLANINSKI VODNIKI
Franci je v intervjuju za Koroški fužinar povedal, da so gonilna sila planinskih pohodov planinski vodniki. Na Ravnah na Koroškem jih je izbiral med najboljšimi pohodniki, potem pa so se udeležili tudi tečajev pri Planinski zvezi Slovenije. Nekaj jih je hitro prekinilo to dejavnost, ker zanjo pač niso bili motivirani, saj ni plačana. Nekateri so zamenjali zaposlitve, drugi so umrli … V »najboljših« letih je v okviru Slovenskih železarn delovalo okrog petdeset planinskih vodnikov, ki so nosili značko z napisom planinski vodnik železarjev. Planinski vodniki na Ravnah so bili: Franc Podmeninšek, Jože Žunec, Ferdo Igerc, Jože Apat, Toni Cifer, Vili Burjak, Franci Šisernik, Štefan Vevar, Jože Krivic, Vinko Krevh in Jože Tevž. Iz sindikata SKEI je pri organizaciji pomagala Vlasta Tihi. Za odmevnost pohodov pa so poskrbele redne objave v Informativnem in Koroškem fužinarju.
Po Francijevi smrti smo nekoliko spremenili organizacijo pohodov. Vodenje pohodov smo si razdelili po lokacijah. Jeseniške pohode je prevzel Tone Kelbl, ravenske pa Jože Apat, za Štore in Žično Celje je odgovorna Edita Čater, Veriga Lesce in Plamen Kropa sta v domeni Matka Pogačnika, organizatorja v Tovilu Ljubljana in IMT Ljubljana pa sta Alojz Buh in Boštjan Arh.
Leta 2016 smo za 150. pohod izbrali Triglav (petnajstič). Pohodi na Triglav so postali namenjeni jubilejem, saj se je starostna struktura pohodnikov precej spremenila, več je starejših, in marsikdo ne zmore težjih vzponov. Pa vendar vztrajamo, in smo leto 2019 zaključili s 163. pohodom na Stari vrh. Na lokaciji Ravne smo še aktivni vodniki: Štefan Skitek, Branko Božič, Branko Oder, Janez Stočko in Jože Apat. Občasno pa se nam pridruži Jani Plohl, da poskrbi za prijeten zaključek pohodov.
ZADOVOLJNI POHODNIKI SO MOTIV ZA VZTRAJANJE
Naša vizija je pohode ohraniti. Kajti dokler bodo pohodniki, bomo tudi vodniki imeli motivacijo vztrajati. Ni težko, še posebej ko ob zaključku pohoda vidimo zadovoljne obraze in pripravljenost za naslednja, nova, do- živetja. Kdaj se bo ta zgodba končala, ne vemo. Vendar nas zgodovina uči, da so zgodbe, ki trajajo že 3.000 let, pa zgodbe, ki trajajo 400 let, 150 let … , in zgodba, ki je tukaj skicirana, 50 let.
Pa še to. V planinah smo drugačni kot v dolinski vsakdanjosti. Občasno se je zato treba iz udobja naslonjača povzpeti na kakšen tisočak ali dvatisočak, pri tem pa moramo doživeti preseganje osebne zamejenosti. To početi skupaj z ljudmi, s katerimi si delimo isti ceh, pa lahko to doživetje le ojača. Brez tega bi že zdavnaj nehali, s temi občutki pa to ni mogoče. Pri vzponu na goro izginejo misli, postanemo del narave in čutimo bližino življenja, saj ga dihamo s polnimi pljuči.
