Franci Telcer, ikona železarskih pohodov

 

Seznanila sva se pri železnem križu na vrhu Uršlje gore, naše Gore, kjer sva se slučajno srečala in se pogovarjala o njej. Povabil me je, naj ga obiščem. Sledili so moji pogosti obiski na njegovem domu na Prevaljah. S svojo dobrosrčno in stalno nasmejano ženo Mojco sta me vedno prijazno sprejela in me pogostila z zdravilnim čajem, ob katerem smo prijetno klepetali. Včasih smo se pogovarjali o Mojčinih nadležnih bolezenskih težavah, spet drugič o dogodkih iz njunega skupnega življenja, zlasti o nepozabnih planinskih izletih. Tako sem pri teh pogovorih spoznaval Francijevo  življenje.

 

O svojih prednikih mi je povedal, da so prišli iz Tirolske. Rodil se je v Farni vasi na Prevaljah 10. novembra 1918, en dan pred uradnim koncem prve svetovne morije. Na odraščanje v domačem kraju in osnovno šolo so ga vezali prijetni spomini. Leta 1931 se je vpisal v prvi razred Državne klasične gimnazije v Mariboru, kjer ga je med drugimi učil rojak dr. Franc Sušnik s Prevalj, ki je bil menda zelo strog. Ker je zmanjkalo denarja za nadaljnje šolanje, se je leta 1936 po četrtem razredu vrnil na Prevalje. Leto dni je pomagal doma, nato si je našel službo v guštanjski železarni grofa Thurna. Med letoma 1937 in 1939 je tam opravljal delo kurirja, dokler ni odšel k vojakom v Beograd. Zaradi izobrazbe, predvsem pa zaradi vestnosti in natančnosti, je bil nato obratni knjigovodja v železarni vse do upokojitve leta 1983. Poročil se je z Marijo Kac – Mojco in si z njo uredil dom na Prevaljah. V njunem zakonu sta vladali iskrena naklonjenost in ljubezen kot le redkokdaj med zakoncema.

 

PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC

Franci je z navdušenjem pripovedoval, kako so ga gore pritegnile že v otroštvu. Menda je bil star šele osem let, ko je prvič obiskal Uršljo goro. Kot ljubitelj narave se je s prevaljskimi mladinci včlanil v skavtsko organizacijo – Malgajev steg. Kasneje se je pridružil Mladinskemu odseku Podružnice Slovenskega planinskega društva Prevalje, iz katerega je leta 1936 nastal Alpinistični odsek.

 

Tudi Francija je navdušil alpinizem. Podrobno mi je opisal svoj krst v plezanju, ki ga je doživel na Šmohorici na Uršlji gori. Tja se je pogosto odpravil plezat, kar je slikovito opisal v članku Zadnja oskrbnica »spodnje ute« na Uršlji gori (KF, 1984, št. 3, str. 50).

 

Zelo je bil ponosen na svoj največji podvig, ko je šele dvajsetleten leta 1939 skupaj z Ernestom Vauhom s skromno opremo preplezal Slovensko smer v Triglavu. To je bilo v tistem času zelo pogumno dejanje.

 

Po vihri  druge  svetovne  vojne so prevaljski planinci začeli obujati planinstvo. Leta 1946 so se združili v Planinsko društvo (PD) Prevalje. Franci se je aktivno vključil v organizacijo in dobrih dvajset let opravljal funkcijo podpredsednika. Obenem je kot navdušen alpinist postal načelnik Alpinističnega odseka, ustanovljenega leta 1947. Uspešno ga je vodil skoraj dve desetletji. Zelo rad se je spominjal zahtevne obnove med vojno požganega doma na Uršlji gori, ki so ga dobili v upravljanje planinci PD Prevalje. Dela so trajala v letih od 1946 do 1948 in Franci je sodeloval pri vseh z njemu značilno vnemo.

 

Najpomembnejše poglavje njegovega delovanja se je začelo leta 1946, ko se je udeležil prvega tečaja Gorske reševalne službe (GRS) pod Triglavom. Kmalu nato je okrog sebe zbral ljudi, ki jih je pritegnilo reševanje v gorah. Ustanovili so postajo GRS na Prevaljah, njega pa izbrali za načelnika. Na tej funkciji je bil več kot 60 let. Moj nečak, gorski reševalec, mi je pripovedoval, da so morali pogosto na vaje ali tečaje na terenu, s katerimi je Franci vestno skrbel za njihovo dobro strokovno zanje. Z združenimi močmi je reševalcem leta 1994 uspelo zgraditi prijetno zavetišče pod Raduho na Grohatu; prijelo se ga je ime Telcerjeva koča.

 

ORGANIZATOR IN KRONIST ŽELEZARSKIH POHODOV

Še preden sva se s Francijem spoznala osebno, sem v Koroškem (KF) in Informativnem fužinarju večkrat prebiral njegove skrbne opise vsakoletnih planinskih pohodov železarjev. Pripovedoval mi je, kako je leta 1969 spodbudil ljubitelje gora v Železarni Ravne, naj se mu pridružijo. Mnoge je vzgojil v zanesljive gorske vodnike in z njimi začel organizirati vsakoletne pohode, prvega leta 1970 na Triglav. Posebej je omenil pohod železarjev 25. maja 1985, za katerega so na njegovo pobudo popravili in markirali pot na Uršljo goro od Ivarčkega jezera do Črnega vrha, ki je bila po drugi svetovni vojni dolgo zanemarjena. Ob pohodu na Uršljo goro so jo slovesno odprli in poimenovali Železarska pot, kar je opisal v članku Ivarčko jezero – obveščevalna točka Gorske reševalne službe Prevalje (KF, 1985, št. 4. str. 51). Udeležil se je 116 pohodov, dokler ga ni premagala bolezen.

 

Franci je imel veliko veselje in smisel za pisano besedo. Svoja razmišljanja in doživetja je zapisoval s pretanjenim občutkom za lep jezik. Kar je napisano, za vedno ostane, je trdil. Zato je že zgodaj postal sodelavec glasila Koroški fužinar. Vsa leta je vestno beležil in objavljal podatke o planinskih pohodih železarjev, ki jih je popestril z vtisi udeležencev.

 

Še večjo vrednost imajo drugi njegovi članki, od katerih so nekateri pravi literarni biseri. Kot dober opazovalec je zavzeto pisal o ljudeh, ki jih je srečeval na svojih poteh po Uršlji, pa tudi o bogastvu narave. Manj znana so njegova prizadevanja za varstvo okolja. Spomnim se, da me je nekoč ves zaprepaden nagovoril, kako bi bilo mogoče preprečiti tekmovanje z gorskimi kolesi po Železarski poti. Žal sva bila pri tem oba nemočna. Očitno se je že zgodaj dobro zavedal izjemnega pomena zaščite in ohranjanja narave, zato je ljudi okoli sebe skušal prepričati s svojim zgledom in pisano besedo. Naj omenim samo dva nazorno napisana članka, v katerih je strnil boleča spoznanja o onesnaževanju in uničevanju okolja. V članku Razmišljanja po strmi poti na Uršljo goro (KF, 1989, št. 1, str. 37-38) je razgalil neprimerne posege v naravo na samotni poti čez Kozji hrbet in hkrati poudaril neprecenljivo vrednost Uršlje gore, zato bi jo morali čuvati in zaščititi v njeni prvobitni naravni dediščini. V članku Naravski travnik – umazano okno Uršlje gore (KF, 1990, št. 2, str. 31) je opisal razdejanje in nered na Naravskem travniku, odkar je postal dostopnejši, ker so mimo njega speljali avtomobilsko cesto.

 

 

 

 

OSEMDESET LET OBISKOV KOROŠKE LEPOTICE

Spet in spet naša Gora! K njej se je Franci pogosto vračal med najinimi pogovori. Do nje je gojil prav poseben, mističen odnos in jo imenoval Koroška lepotica. Čeprav je obiskal številne gore doma in na tujem, mu je bila Uršlja gora najbolj pri srcu. Še zdaj slišim njegove besede: Kamorkoli sem šel, Uršlje gore nisem našel. Francijeva zvestoba do nje odseva tudi s seznama, ki je bil najden v njegovi zapuščini. Nanj si je zapisal vse pohode na Goro – od prvega, ki ga je opravil leta 1927 kot osemletni fantič, do zadnjega v letu 2007, ko je bil star že skoraj 90 let. Bila so leta, ko jo je obiskal po več desetkrat, tako da je v 80 letih opravil kar 3.421 obiskov. Gora je dajala smisel njegovemu življenju, vzbujala mu je občutek svobode.

 

 

 

S svojim zglednim delovanjem je postal znamenit koroški planinec in leta 2002 uradno celo naj Korošec.

 

Čeprav je prejel številna priznanja, se s svojimi zaslugami ni nikoli hvalil. Tudi v pozni starosti, ko so ga že mučile bolezenske težave, je ostal stvaren. Vedno je poudarjal, da pač leta to prinesejo, moje življenje pa gre po svoje naprej. Zdravje mu je začelo pešati zadnja tri leta pred smrtjo, ko je začutil neredne srčne utripe. Njegovo telo je počasi slabelo, kar je bilo posledica zahrbtne krvne bolezni. Zdravljenje mu je sprva še vračalo moči, tako da je zmogel zadnjo hojo na Goro leta 2007. Končno ga je bolezen za vedno premagala 30. aprila 2008, dobrega pol leta pred njegovim 90. rojstnim

dnevom.