Dokumentacije na Ravnah za 61 m visok stolp

ENOTA POKRAJINSKEGA ARHIVA MARIBOR ZA KOROŠKO DELUJE NA RAVNAH

Zgodovina enote Pokrajinskega arhiva Maribor (PAM) na Ravnah na Koroškem sega v leto 1996, ko je začela delovati na pobudo takratnega ravenskega župana Maksimilijana Večka. Prve prostore je imela v gradu Ravne in bila soseda Koroškega muzeja Ravne ter Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika. Leta 2002 se je enota zaradi celovite obnove gradu preselila v sedanje prostore v desnem krilu stavbe upravne enote na Ravnah na Koroškem. Poleg pisarne za arhivista in čitalnice za raziskovalce ima enota arhiva svoj lastni depo, v katerem se hrani okrog 800 tekočih metrov arhivskega gradiva, ki zajema časovno obdobje od druge polovice 17. stoletja naprej. V arhivskih depojih matičnega arhiva v Mariboru je še za okrog en tekoči kilometer arhivskega gradiva, vezanega na Koroško, časovno pa sega nazaj do poznega srednjega veka.

 

Enota arhiva opravlja v skladu z arhivskim zakonom (ZVDAGA) in drugimi podzakonskimi predpisi javno arhivsko službo na območju 12 občin koroške statistične regije in pri tem izvaja strokovni nadzor nad ustvarjalci arhivskega gradiva, ki zajema postopke od nastanka dokumentov in njihove hrambe pri posameznem ustvarjalcu pa vse do njihove predaje v pristojni javni arhiv. Tu je arhivsko gradivo na voljo za raziskave zainteresiranim raziskovalcem, zgodovinarjem in drugim, ki podatke iz arhivskega gradiva potrebujejo v upravnih ali pravnih postopkih. Po prej omenjeni arhivski zakonodaji so ustvarjalci arhivskega gradiva vse institucije, ki so posredni ali pa neposredni proračunski uporabniki. Torej vse najvišje državne institucije, občine, upravne enote, sodišča, bolnišnice, zdravstveni domovi, finančni uradi, knjižnice, muzeji, drugi javni zavodi, javna podjetja, vrtci, osnovne in srednje šole, visokošolski zavodi ter vsa podjetja, ki opravljajo ali pa izvajajo kakšno koli javno koncesijsko dejavnost, povezano s prejemom finančnih sredstev bodisi iz državnega bodisi iz občinskih proračunov.

 

Vsi slovenski javni arhivi pa prevzemamo v hrambo tudi arhivsko gradivo, ki je iz kakršnega koli vzroka pomembno za zgodovino določenega kraja in je nastalo ali pa bilo v hrambi pri kakšni fizični osebi oziroma zasebni pravni osebi. V javni arhiv se prevzema tudi arhivsko gradivo podjetij, ki so bila ali pa so še v večinski državni (občinski) lasti. Še posebno velja to za arhivsko gradivo, nastalo pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

 

Po tej poti je v naš arhiv prišlo tudi arhivsko gradivo Železarne Ravne, in sicer v dveh prevzemih – leta 1995 in leta 2006. Letošnje praznovanje 400-letnice jeklarstva v Mežiški dolini je gotovo primerna obletnica, da se soočimo tudi z vprašanjem, kakšna je arhivska zapuščina ravenske jeklarne. Jeklarna skozi vse obdobje svojega obstoja proizvaja razne izdelke in polizdelke iz plemenitih jekel. Ti so nam, če so ohranjeni, v veliko pomoč pri spoznavanju jeklarske zgodovine. Kljub temu pa nam ne odgovarjajo na vprašanja: kdo je vodil jeklarno, koliko je bilo v njej zaposlenih, koliko so ti zaposleni zaslužili, kje so stali in kako veliki so bili industrijski obrati itd. Da dobimo odgovore na ta in številna druga vprašanja, moramo poseči po arhivskem gradivu – torej po dokumentaciji, ki je nastajala pri poslovanju podjetja.

 

ARHIVSKO GRADIVO ŽELEZARNE RAVNE V SLOVENSKIH ARHIVIH

V enoti Pokrajinskega arhiva Maribor za Koroško na Ravnah hranimo več kot 61 tekočih metrov arhivskega gradiva nekdanje železarne Ravne oziroma 612 arhivskih škatel in 37 knjig (matične knjige zaposlenih delavcev, blagajniške knjige …). Gradivo zajema obdobje od leta 1838 do 2009. Arhivske škatle so zelene škatle iz lepenke, ki merijo v višino približno 10 cm. Če jih deset postavimo drugo vrh druge, dobimo en tekoči meter arhivskega gradiva. Če bi vse gradivo nekdanje železarne Ravne postavili v stolp, bi bil ta visok kar 61 metrov.

 

Železarna Ravne je skozi svojo zgodovino zamenjala več imen. Ena izmed zgodnejših različic, ki je bila v uporabi do leta 1918 ter med letoma 1941 in 1945, je nemško ime »Stahlwerk Streiteben«, kar bi lahko prevedli v »Jeklarna na Ravnah«. Vzporedno s prvim imenom lahko vse do konca prve svetovne vojne zasledimo nemško obliko »Georg Graf von Thurn’sches Stahlwerk Streiteben«, ki jo srečamo tudi v slovenski obliki »Jeklarna grofov Thurn« ali pa »Jeklarna grofa Jurija Thurna v Guštanju« oziroma »na Ravnah«, sicer redkeje pred letom 1918, po tem datumu pa izključno do leta 1941 v tej obliki. Nemška okupacijska uprava se z menjavami imen ni dosti ukvarjala, ampak je ohranila stare oblike nemških imen za železarno. Po koncu druge svetovne vojne se je pridatek »grofov Thurn na Ravnah« ohranil vse do oktobra leta 1946, ko je dobila železarna novo ime »Železarna Guštanj«. Po preimenovanju trga Guštanj v mesto Ravne na Koroškem leta 1952 pa je tudi železarna dobila svoje novo oziroma staro prevedeno ime iz 19. stoletja: »Železarna Ravne«. (V tem članku je največkrat uporabljeno poenoteno ime »železarna Ravne«.) Med ohranjenim gradivom v PAM najdemo: matične knjige zaposlenih (1838–1976), zaključne račune podjetja (1926–1992), gradivo o zgodovini železarne in njenih lastnikih (1881–1950), gradivo o premogovnikih Holmec in Libuče (1869–1923), registracijske spise (1936 –1967); poslovna poročila (1941–1992), poročila o letni proizvodnji (1953–1981), letna poročila (1956–1990), poročila združenja jugoslovanskih železarn (1971–1977); fotografije (1945–1970); zapisnike upravnega odbora (1950–1975), zapisnike delavskega sveta (1950–1990), zapisnike disciplinske komisije (1954–1991), zapisnike komisije za varstvo pri delu (1974–1985); statistična poročila o delovnih nezgodah (1951–1969); kupoprodajne pogodbe za zemljišča (1953–1977); investicijske programe (1960–1974); srednjeročne plane (1976 –1988); letne analize (1977–1990); informativne biltene in časopise (Informativni fužinar, Novice, Metal, Koroški fužinar) med letoma 1951 in 2009 in še mnogo več.

 

Večina gradiva je v slovenskem jeziku, del tudi v nemškem in srbohrvaškem. Gradivo je dobro ohranjeno in na voljo raziskovalcem zgodovine železarstva. Edina omejitev pri uporabi gradiva v raziskovalne namene je, da so občutljivi osebni podatki1 v skladu z arhivsko zakonodajo dostopni šele 75 let po svojem nastanku oziroma 10 let po smrti osebe, na katero se nanašajo. V ravenski enoti PAM se posamezni dokumenti o razvoju železarne Ravne nahajajo še v arhivskih fondih: Občina Guštanj 1850–1945, Srez Dravograd 1921–1941,  Okrajno  glavarstvo  Velikovec  1918–1920,  Okrajni sodišči Prevalje in Slovenj Gradec, Krajevni ljudski  odbor  Guštanj  1945–1952, Občinski ljudski odbor Ravne na Koroškem 1952–1962, Okrajni ljudski odbor Prevalje 1945–1950 in Skupščina občine Ravne na Koroškem 1962–1986.

 

Nekaj drobcev, vezanih na zgodovino ravenske železarne, je shranjenih tudi v ravenskem župnijskem arhivu. Denimo dokument iz leta 1883, v katerem so zapisani pogovori med guštanjsko župnijo in vodstvom jeklarne glede prodaje župnijskih zemljišč za potrebe industrijskega železniškega tira.

 

Izmed preostalih slovenskih arhivov dokumentacijo o železarni Ravne najdemo tudi v Arhivu Republike Slovenije. Za podatke o guštanjski jeklarni v drugi polovici 18. stoletja je treba pogledati fond Jožefinski kataster za Koroško 1784–1790, kjer je v sklopu takratne katastrske občine Guštanj opisana tudi guštanjska jeklarna. Predvsem za vojno obdobje je pomemben fond Občina Guštanj 1941–1945, v katerem je tudi precej podatkov o takrat- nem položaju guštanjske jeklarne. Za čas po drugi svetovni vojni pa najdemo dokumente o širitvah obratov kovačnice, valjarne in jeklarne tudi v gradivu takratne vlade Socialistične republike Slovenije in takratnega republiškega sekretariata za gospodarstvo.

 

Obsežen del arhivskega gradiva v obliki načrtov industrijskih objektov ter izdelkov in fotografij hranijo v Koroškem pokrajinskem muzeju, Muzeju Ravne na Koroškem.

  

ARHIVSKO GRADIVO ŽELEZARNE RAVNE V TUJIH ARHIVIH

Izmed tujih arhivov je največ arhivskega gradiva o guštanjski jeklarni v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu. Tam sicer ne hranijo samostojnega arhivskega fonda ravenske železarne, vendar je v posameznih fondih moč najti dokumente, ki govorijo o njenem poslovanju in razvoju. Posamezni dokumenti iz starejših obdobij, vezani na zgodovino železarne, se nahajajo v naslednjih arhivskih fondih:

– popis železarn v Črni in na Ravnah iz leta 1819, ki ga je napravil Carl von Scheuchenstuel,

– popis in cenitev posesti Streiteben/Ravne skupaj s pudlarno in valjarno na Ravnah in premogovnikom na Holmcu iz leta 1858,

– korespondenco med premogovnikom Holmec in vodstvom jeklarne in upraviteljem posestva Ravne/Streiteben iz let 1853–1865,

– dokumente o pridobitvi Košakove kmetije na Dolgi Brdi za potrebe premogovnika Holmec 1857–1864,

– dokumente o pridobitvi kmetije Merva na Lokovici za potrebe premogovnika Holmec 1857–1864.

 

– 612 arhivskih škatel ali 61 tekočih metrov arhivskega gradiva

– 37 knjig

– posamezni dokumenti še v drugih fondih

– na Ravnah skupno 800 tekočih metrov arhivskega gradiva

– v Mariboru še 1.000 tekočih metrov arhivskega gradiva o Koroški

 

 

Nekaj posameznih dokumentov o guštanjski jeklarni je tudi v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju (Haus Hof und Staatsarchiv). Med arhivskim gradivom Južne železnice (Südbahngesellschaft) najdemo dokumente o prodaji zemljišča za železnico jeklarne grofa Thurna na Ravnah iz leta 1898, projekt za razširitev železniške postaje Guštanj – Ravne iz let 1900–1905 ter celo pogodbo o prometu na industrijskem železniškem tiru, ki je od železniške proge Dravograd–Prevalje potekal v jeklarno na Ravnah.

 

Nekaj posameznih dokumentov pa je tudi v Nemškem zveznem arhivu v Berlinu v sklopu fonda nemškega finančnega ministrstva. Tam so med podatki o nemških spodbudah za razvoj gospodarstva v letu 1942 tudi podatki za guštanjsko jeklarno. V arhivskem fondu tako imenovane banke za nemško letalstvo (Bank der deutschen Luftfahrt AG) je ohranjena tudi dokumentacija podjetja »Georg Graf von Thurn’sches Stahlwerk Streiteben AG«, ki je bila potrebna za najemanje kredita za izgradnjo proizvodnih obratov. Ti dokumenti vsebujejo podatke o proizvodnji guštanjske jeklarne, načrtovane finančne prihodke in odhodke iz novih industrijskih obratov ter kratko zgodovino podjetja.

  

IZZIVI ZA PRIHODNOST

Arhivsko gradivo železarne Ravne je nedvomno zelo dragocena zapuščina prejšnjih rodov domačih jeklarjev. Preko njega imamo možnost na novo odkrivati in spoznavati organizacijo ter način dela v ravenski jeklarni v zadnjih 400 letih. Gradivo, ki priča o razvoju jeklarne pred letom 1945, je zaradi pripadnosti tega dela Slovenije različnim državnim tvorbam raztreseno po več srednjeevropskih arhivih. Najdemo ga zlasti v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu in nekaj malega tudi v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju ter v Nemškem zveznem arhivu v Berlinu. Ker je ravenska železarna (oziroma podjetja, nastala iz nje) že dolga stoletja uspešno mednarodno uveljavljeno podjetje, nas ne sme presenetiti, če bi se zapisi o njenem delovanju in njenih proizvodih pojavili še v kakšnem geografsko bolj oddaljenem arhivu.

 

Obstoječe arhivsko gradivo je nedvomno velika zakladnica podatkov o delu preteklih rodov ravenskih jeklarjev, in je prav, da ga ohranimo tudi zanamcem. Primarna skrb za arhivsko gradivo je seveda naložena arhivistom in Pokrajinskemu arhivu Maribor kot tistemu regionalnemu javnemu arhivu, ki po zakonu opravlja javno arhivsko službo tudi v Mežiški dolini. Na drugi strani pa imajo podjetja, ki nadaljujejo ravensko jeklarsko tradicijo, obvezo, da bodo tudi v prihodnje vestno skrbela za dokumentacijo, ki jo hranijo na papirju, in tisto, ki že nastaja v elektronskih oblikah.

 

Kako dolgoročno hraniti arhivsko gradivo, nastalo v elektronskih oblikah, je eden od izzivov, s katerim se spopadamo tako arhivisti v arhivih kot računalničarji in informatiki v podjetjih, kjer gradivo nastaja. Drugi zelo pomemben izziv pa je dolgoročna ureditev ustreznih arhivskih depojev, v katerih bomo lahko hranili ne samo obstoječe arhivsko gradivo, ampak tudi novo, ki bo v prihodnjih letih prihajalo v naš koroški regionalni arhiv na Ravnah. 

 

 

OPOMBA:

¹ Občutljivi osebni podatki so po noveli ZVDAGA iz leta 2014: zdravstveno stanje; spolno življenje; podatek, da je oseba žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke; podatek, da gre za storilca kaznivih dejanj in prekrškov, razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu; podatek o verskem prepričanju in podatek o etnični pripadnosti.