Žarko Stanič, nekdanji bas kitarist in glas glasbene skupine Lapos, nam je prinesel tri mape dokumentarnega gradiva iz bogate zgodovine ansambla, ki je nedvomno vtisnil pomemben pečat v zgodovino zabavne glasbe na našem področju.
Njihova pot se začne v Anhovem leta 1971, kmalu postanejo stalnica številnih zabavnih prireditev na širšem Goriškem območju (Praznik kostanja, Noč na jezeru, Šempaska noč, Zelengajska noč, Prvi glas Goriške, Praznik češenj …) in stalni ansambel Hotela Sabotin in Hotela Park. Popularnost ansambla v sedemdesetih strmo raste, njihovi gostje so kmalu številna znana estradna imena takratne Jugoslavije: Tereza Kesovija, Oto Pestner, Zdravko Čolić, Braco Koren, Janko Ropret, Neca Falk, Edvin Fliser, Bijelo Dugme, Novi Fosili, Grupa 777, Boba Stefanović …
V mapah prevladujejo fotografije in časopisni članki, gospod Stanič nam je povedal tudi nekaj zanimivih utrinkov iz njegovih spominov na Lapos:
“Na prireditvi Prvi glas Goriške je nastopila tudi Helena Blagne. Imela je enajst let, ko je pela z nami. Takrat na festivalu v Hotel Parku ni zmagala.
Leta 1975 smo imeli v Šempasu koncert, kjer so bili gostje Bijelo dugme. Takrat so oni uporabili naše ozvočenje.
Bili smo tudi »politični« ansambel, vedno smo bili zraven, veliko se je gradilo, veliko je bilo otvoritev. Z nami so peli Franc Koren (Avseniki), Mojca Vižintin, Oto Pestner … Imeli smo svoje nogometno moštvo Lapos, pa v gledališču smo igrali. Sponzorirali smo košarkarski klub. Veliko smo imeli dobrodelnih prireditev. Metka Volčič Šišernik je bila naša tradicionalna napovedovalka.
Vsa leta smo bili v Opatjem Selu vodilni ansambel. Plesale so osnovne šole, bilo je zelo slavnostno. Otroci so imeli v šoli kaseto z glasbo, vadili so celo leto. Ko so na prireditvi hoteli predvajati kaseto, ta ni delala. V živo smo odigrali pesem, starši so nam bili zelo hvaležni, rešili smo nastop otrok.
Ko je prišel Jure Franko z medaljo, smo ga pričakali, pa kajakaše tudi, vse dobrodelno. Na številnih prireditvah smo bili, Miss Goriške, Otroški zlati glas, Prvi glas Goriške … Igrali smo s številnimi znanimi imeni: Alenka Pinterič, Laura Budal, Mija Aleksić Ćkalja, Janko Ropret, Ivica Šerfezi, Braco Koren … s Terezo Kesovijo smo tudi igrali.
Nekaj časa je bil naš sponzor MIP, pozneje Herz. Nastopali smo po vsej Jugoslaviji. Lokalno so bile tudi sindikalne fešte. Na teh smo igrali do petih zjutraj, dobro se je zaslužilo. Bili smo spremljevalni ansambel, tu nismo delali svojih pesmi. Ogromno je bilo nastopov, veliko mladih talentov je bilo pri nas. Pred novim letom so bili nastopi nepretrgani. Vsi smo imeli svojo službo, bili smo amaterski glasbeniki, razen Broscheta. Vsi smo bili tudi vestni v službah. Pred petimi leti smo nastopili na priložnostnem koncertu ob 50-letnici kariere glasbenika Silvia Broscheta, na tem koncertu smo zaigrali 2 pesmi. Bili smo rezervirani za veliko časa vnaprej. Bukovica, Zeleni gaj, Miren … Začelo se je ob osmih, končalo se je ob polnoči. To je bilo takrat zelo lepo urejeno.
Igrali smo hrvaške, italijanske, angleške in slovenske pesmi. V Bukovici so nam enkrat žvižgali ob slovenskih popevkah, ob tem nam je bilo kar hudo. Za nami so prišli Čuki, ki so naredili revolucijo na tem področju, približali so slovensko pesem novim mladim generacijam.
Takrat je bil pomemben glasbeni dogodek San Remo. Snemali smo na kasetofon, v Standi v Gorici so prodajali besedila, prvi dan za San Remom smo se naučili te pesmi in jih izvajali. Včasih smo samo s poslušanjem pobrali note in besedilo. En naš nastop v Metropolu je urejal Patrik Greblo. Mi nismo vedeli, da je on glasbenik. V programu je videl pesem Just a gigolo, Greblo je šel domov in nam prinesel note in besedilo.
Erzo (Ivan Erzetič) je bil prijatelj Evgena Bavčarja. Nekoč je bil z nami v Šempasu. Mi smo peli v zelo približni francoščini. Po koncertu nam je Evgen povedal, da smo peli »drevo gre po cesti«.
Imeli smo tudi svoj nogometni klub. Pozneje smo sodelovali z Nogometnim klubom Nova Gorica, vedno smo sodelovali, ko so bili zmagovalci, smo mi igrali.”
