“Moja mama je Gorenjka, tata pa Ljubljančan, ki so ga povabili v Gorico v službo: za stanovanje in boljše plačo.”
“Za blokom pri postaji na Erjavčevi je bilo leta 1961 otroško igrišče: peskovnik, majhen bazen in ta velike gugalnice.
Spomnim se tudi trgovin, ki so bile na Delpinovi (objekti nasproti današnjega Hotela Park). V trgovino so hodili počasi, saj so se ženske na poti srečevale in klepetale. Čisto na koncu je bila mlekarna, kamor je šla mama najprej s kanglico po mleko. Te kanglice so vse gospe odlagale kar na okenske police. Ker sem imel mleko rad, sem šel za mamo in ga pil, še preden ga je prinesla domov. Nekoč pa je ena gospa kričala za mano, da ji pijem mleko. Sem pač zamenjal kanglice. Ko se je mama vračala nazaj po ulici, se je ustavljala v trgovinah: pri mesarju, na tržnici, v pekarni.
Otroci smo se igrali od Panovca do Kekca, vse je bilo naše. Gradili smo »kapane«, hodili po kavernah po Kekcu. Kasneje, že v osnovni šoli, smo imeli nogometno ligo, bilo je več ekip, igrali smo celo poletje. V naši ekipi so bili vsi igralci iz istega bloka. Vsaka ekipa je imela tudi svoje igrišče. Klapa z Gregorčičeve ulice je imela igrišče tam, kjer je danes SKB, in sredi igrišča je rasla češnja.
Ob nedeljah smo pohajali, včasih smo šli tudi ven na kosilo: pogosto v gostilno Pri bajti v Rožni dolini, tja so prihajale številne družine, ker so imeli gugalnice in je bilo primerno za otroke, pa tudi na Kekca ali v Gostišče Oddih.”
