Gospa Nina Kenda nam je spomin na Novo Gorico poslala po pošti.
“Mogoče se vam bo zdela naslednja zgodba dovolj zanimiva, da bo kot »majhna pikica« v mozaiku zgodb »mladega mesta«.
Vojna za osamosvajanje Slovenije … strah me je, nenadoma izgine slika s televizijskega ekrana, samo sneži, oddajnik na Nanosu je »zbombardiran«, ni več povezave z ostalo Slovenijo. Začenjajo se počitnice, sem na obisku pri očetu, bolehen je, ne prenese te sramote, dovolj je trpel v drugi svetovni vojni, zboli … Z rešilcem se odpeljemo v šempetrsko bolnico. Iz Idrije ne moremo na pot preko Ajdovščine, kjer je bližje, cesta je blokirana, tam je vojska! Odpeljemo se po »luknji« do Tolmina. Kar naprej nas ustavljajo »španski jezdeci« in vojaki slovenske teritorialne obrambe in nas opozarjajo na nevarnost. Pot se neznansko vleče … Končno zagledam Novo Gorico! Stopim iz rešilca, obkolijo me slovenski vojaki v neprebojnih jopičih in čeladah: »Gospa, nevarno je, sklonite se! Hitro bolnika na varno!«Slišim streljanje, tako blizu, kaj bo z nama? Prijazno naju sprejmejo na takratni urgenci, poslovim se od očeta. In ukaz! Takoj nazaj! Bom prišla srečno domov, čaka me šestnajstletni sin, do Spodnje Idrije je še daleč? Čez tri dni oče umre …
Šestnajst let pozneje se peljem spet v bolnico v Šempeter, tam se je rodil moj vnuk Luka, moje sonce … Usoda je posebna ženska … in danes živi in dela v Novi Gorici moj sin z družino. Rada zahajam v to mesto, občudujem njegovo sproščenost in temperament. Posebno mi je všeč govorica, ki zveni v moja ušesa kot melodija …
Ko se peljem nazaj domov, se vedno ozrem in gledam »modro bolnico«, hkrati mi je hudo in lepo pri srcu, tam se je končalo življenje pradedka in začelo novo pravnuka!
Kot pravi pregovor: »V tretje gre rado!« Kdo ve, ko bom ostarela, bo mogoče »modra« bolnišnica moje slovo …
Čestitam, Nova Gorica, Nova Gorica pa ste ljudje, ki tam živite … je moj vnuk, ki raste v tako lepem mestu vrtnic in da bi tiste »modrine« nad mestom nikoli ne zmanjkalo …”
