“Imeli smo hišo na ozemlju današnje stavbe družbenopolitičnih organizacij (pogovorno »komite«).”
“Tu so bile štiri hiše, pa so jih podrli. Tudi našo so podrli. Magistralo so delali ravno takrat, ko sem rodila. Na sredi ceste so postavljali luči. Povsod so bili travniki. Delali so kanalizacijo, okrog nje so začeli zidati hiše. Oče je jokal, ko so podirali našo staro hišo, občina nam je naredila drugo hišo, jaz sem pa šla v blok. Ločili so nas, prej smo živeli skupaj, štirje otroci, nona in starši. Na Prvomajski so zgradili tri hiše, v eno od njih so šli starši. Frnaža je bila v centru. Ilovico so kopali v borovem gozdičku. Mož je delal v Manufakturi, potem je dobil stanovanje, ker je bil pri gasilcih. Še zdaj vidim, kako so udarniško kopali jaške. Potem so začeli graditi trgovine, podrli so frnažo, gradili so sodišče. Stara klavnica je bila tam, kjer je zdaj Alkatraz. Kjer je zdaj cerkev, so bile hiše. Dve hiši sta bili nasproti črpalke, ena je še. Naprej so bile same njive in trte, otroci smo vse to poznali. Pokopališče je bilo od avtobusne proti občini. Med hišami je bila samo potka. Kjer so kopali ilovico, je bil mostiček, pod njim je šel vagonček z ilovico, vse do frnaže. Za frnažo smo se hodili igrat. V frnaži je bil čevljar, brivec, naredili so tudi trgovino, mesnico, mlekarno, bile so stopnice za v prvo nadstropje. Malo naprej je bila tudi menza za delavce in brigadirje. V šolo sem hodila v Solkan in v staro Gorico. V vrtec sem hodila k nunam uršulinkam. V trgovine smo hodili čez mejo, spomnim se, kako smo šli po sirkovo metlo. Sosedje so bili priseljeni od vsepovsod. Hodili smo po zelenjavo k Vecchietu, tudi po mleko. Hiš je bilo malo, vsi smo se poznali. V Žabji kraj smo tudi kdaj šli. Hiše pri cerkvi so tudi imele živali. Kmetje so imeli trte in zelenjavo. Niso obdelovali s stroji, imeli so vole.”
