Rusova hiša

Rusovi sobili ena najpomembnejših rodbin v Stranski vasi. Imeli so kmetijo, mlin,žago in najstarejšo znano gostilno. Stari Rus je bil liberalec zvelikim vplivom, njegova gostilna pa je bila namenjena predvsem bogatim,uglednim gostom. Med rednimi gosti je bil tudi šmarski dekan, ki je hodil vRusovo gostilno tarokirat. Ko je Janez Rus leta 1870  umrl, se jevdova Marija poročila s sosedom Francem Košakom, ki je bil prokurator zaRusove otroke do polnoletnosti domačega sina Ivana, ki je vodil posestvoin gostilno do nacionalizacije leta 1945. Po vojni so zaplenili celotnopremoženje s hišami in gospodarskim poslopjem vred, njegove sinove in hčere paso naselili v Rusovo hišo na Razdrtem pri Šmarju. Tudi v nacionalizirani hišije bila ves čas gostilna, potem pa menza, zdaj pa sameva po propadu Trgovskegapodjetja Tabor, ki je imel stavbo v lasti. Ostal  je le še bife vprizidku. V drugem nadstropju, kjer so bile včasih sobe za goste, so imelesedež različne firme, ker pa ni končan denacionalizacijski postopek, je stavbav glavnem prazna.   

Namestu nekdanjega hleva z velikim furmanskim napuščem je svoje upravne prostorein trgovino postavilo trgovsko podjetje Tabor, dokler se ni združilo z Velejemiz Domžal, in ko je še Vele propadlo, je večino trgovin pokupilo trgovskopodjetje Tuš. Na nekdanjem vrtu ob Partizanski cesti pa so si občinskipredsedniki postavili svoje hiše (Hribščak – Janežič, Lesjak (st. in ml.) in JanezKoščak).

DanesTrubarjeva cesta je bila nekoč meja med Rusovo in Koščakovo posestjo.

“Prvi avto v našem kraju je imelRusov sin. Bil je v Beogradu. Učen je bil in dosti denarja je imel. Umrl je pa vŠmarju. Rusom so vzeli vse premoženje po vojni in so jih preselili v Šmarje. Zapogrebom je šlo bolj malo ljudi.” (PovedalaMarija Vintar).

“Za današnjo železniško postajo sta bila včasih dva bajerja, v katerih jebilo polno žab, ki so regljale, da jih je bilo ob večerih slišati dalečnaokoli. Bajerja sta skopala dva grosupeljska veleposestniška mogotca Rus inKoščak. V decembru, ko je voda zamrznila, so njuni hlapci lomili led. Zime sobile tedaj hujše, bolj mrzle. Decembrski led je bil najboljši in je najdljetrajal. Decembra so tudi največ klali. Led so zvozili v ledenice, kjer so potemhranili meso. Plošče, velike 1 m x 1 m  in 20 – 40 cm debele, so nalagalina vozove. V ledenicah pa so na ta led polagali sveže meso. Ledenice soodpirali le enkrat na mesec, da je led dlje časa zdržal.
Moški so pri delu zelo trpeli. Delali so v hudem mrazu. Ledene plošče so biletežke, niso pa imeli nobene posebne zaščitne obleke, le okoli pasu so sizavezali kose blaga ali pa kar vreče žaklevine, da si niso takoj premočilihlač.
To delo so opravljali le enkrat na leto. Včasih je bilo bolj mraz in največsnega je bilo v decembru. Zdaj pa se je že vreme tako spremenilo, da je boljmrzlo po novem letu.” (Povedala MarijaVintar).

“Nace z Iga je študiral za duhovnika, pa se mu je malo ‘zavrtelo’. Skolesom, takim, ki je imel veliko kolo zadaj in tistega majhnega spredaj, se jepripeljal do Rusa. Pred vrati gostilne je zaklical:
‘Gospod Rus, gospod Rus, Nace je bus!’
Gospod Rus so mu takoj čevlje prinesli. Nace se je usedel k mizi pod kostanje,ki so bili štirje posajeni ob gostilni, in dobil je še hrano.” (Povedala Marija Vintar).