Kapucinske stopnice so znamenito pokrito stopnišče v Celju, ki povezuje južni del mesta s cerkvijo sv. Cecilije in kapucinskim samostanom na Bregu.
- Stopnišče obsega 90 stopnic. Zgrajene so bile leta 1826, ko je bil samostanski gvardijan p. Franc Humpel iz Trsta. Obnovljene so bile v letih 1972 in 2001.
- O postavitvi stopnic pričuje zapis Ignacija Orožna v znameniti Celski kroniki leta (1854), str. 193
- Pred postavitvijo je od kapucinskega mostu do cerkve in samostana vodila cikcak steza.
- Konstrukcija je delno zidana in delno lesena, kar stopnicam daje poseben zgodovinski pečat.
- Z vrha stopnic iz pred cerkve sv. Cecilije se odpira lep razgled na Celje in okolico, zato so priljubljena točka tako za domačine kot turiste.
Cerkev sv. Cecilije in kapucinski samostan, do katerih vodijo znamenite stopnice, sta bila posvečena 14. novembra 1615. Temeljni kamen zanju je bil položen šest let prej, po naročilu tedanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena ter štajerskega nadvojvode Karla II. Avstrijskega. Na ta pomembni dogodek še danes spominja vzidan napis za glavnim oltarjem.
Po zmagi nad protestantizmom ob prehodu v 17. stoletje je katoliška Cerkev začela obdobje notranje prenove. Katoliški škofje so najprej v deželo povabili jezuite, ki so v naslednjih dveh stoletjih odigrali pomembno vlogo na področju izobraževanja in kulturnega razvoja. Kmalu za njimi so prišli tudi kapucini, katerih poslanstvo je bilo predvsem obnavljanje dušnopastirske dejavnosti. Prav slednjo so protestanti posebej poudarjali, že Tridentinski koncil pa jo je v 16. stoletju opredelil kot enega ključnih temeljev katoliške prenove.
Zgodovinski viri pričajo, da začetki kapucinskega reda na Slovenskem segajo v čas, ko so jih škofje povabili z namenom, »da bi se krivoverci po njihovih pridigah povrnili k resnici prave katoliške vere«. Vendar so se kapucini na naših tleh srečali le še z zadnjimi ostanki protestantizma.
V zahtevnem obdobju protireformacijskih bojev, ko je posameznika drugačno versko prepričanje lahko stalo celo življenja, je bilo učinkovito oznanjevanje katoliške vere izjemnega pomena. Tega se niso zavedali le škofje, temveč tudi prebivalci sami, ki so si želeli kakovostnih pridigarjev v svojem okolju. Med najpomembnejšimi so bili prav kapucini, menihi beraškega reda, znani po preprostosti, ljudskosti in pridigarski dejavnosti.
Pobuda za gradnjo kapucinskega samostana v Celju je tako prišla od meščanov, ki so kapucinske pridigarje spoznali med njihovimi postanki v mestu na poti iz Gradca v Ljubljano. Njihove pridige so naredile močan vtis, zato so si Celjani zaželeli njihove stalne prisotnosti.
Celjska kapucinska cerkev predstavlja značilen primer preproste redovne arhitekture, ki odraža ideal skromnosti in funkcionalnosti, značilen za kapucinski red.
