Trgovski dom Stermecki je leta 1905 ustanovil Rudolf Stermecki (1876–1957). S svojim inovativnim pristopom, kakovostno in cenovno dostopno ponudbo, učinkovitim oglaševanjem ter uvedbo kataloške prodaje je dosegel izjemen uspeh. Pred drugo svetovno vojno je podjetje postalo vodilni trgovec z manufakturnim, modnim in galanterijskim blagom na celotnem jugoslovanskem ozemlju. Stermecki velja tudi za pionirja kataloške prodaje.
V letih 1937–1939 je temeljito prenovil svoje trgovsko poslopje, ki je po prenovi postalo prva veleblagovnica v mestu. Opremljeno je bilo z najsodobnejšim udobjem tistega časa: obsegalo je 3500 m² površin ter imelo dvigalo, avtomatsko telefonsko centralo in centralno ogrevanje.
Rudolf Stermecki se je rodil v kmečki družini v Brezovici na Bizeljskem. Po končani osnovni šoli se je v Brežicah izučil za trgovskega pomočnika, nato pa služboval v Kočevju in Žužemberku. Leta 1905 se je naselil v Celju, kjer je na križišču takratnih Rotovške in Graške ulice (danes vogal Stanetove in Prešernove) odprl lastno manufakturo in modno trgovino. Sprva je zaposloval enega pomočnika in enega vajenca, a je podjetje zaradi njegove izjemne podjetnosti hitro raslo.
Leta 1911 je od Celjske posojilnice kupil sosednjo hišo, v kateri je delovala slovenska tiskarna Dragotina Hribarja, in jo priključil svojemu podjetju. Tako je nastal tloris poslopja, ki ga je pozneje večkrat preoblikoval, dokončno podobo pa je dobilo v letih 1937–1939. Po prenovi je nastala moderna veleblagovnica, opremljena po najvišjih standardih tistega časa: stavba je merila 25 metrov na vsako stranico, imela štiri nadstropja, bila v celoti podkletena, znotraj pa so tla prekrivali parketi. Opremljena je bila z električnim dvigalom, centralnim ogrevanjem in lastno telefonsko centralo.
Stermeckijeva poslovna strategija je bila preprosta in dosledna: prodaja velikih količin z majhnim dobičkom, vendar ob zanesljivem plačilu, ob tem pa hitrost, zanesljivost in cenovna stabilnost. Z razvojem kataloške prodaje je dosegel kupce po vsej državi, nizki stroški režije in administracije pa so mu omogočali ohranjanje ugodnih cen. Trgovina je prerasla v eno največjih v državi, saj je zaposlovala približno 130 ljudi, ob pripravi vzorcev in razpošiljanju cenikov pa še do 100 dodatnih delavcev. Za te dejavnosti je imel lasten poštni ter reklamno-propagandni oddelek, njegovi brezplačni katalogi s ceniki pa so dvakrat letno ponujali več tisoč izdelkov.
Zaradi poslovnega ugleda je bil dejaven tudi v javnem življenju. Več let je predsedoval Slovenskemu trgovskemu društvu v Celju, od leta 1919 do druge svetovne vojne pa celjskemu trgovskemu gremiju. Bil je član trgovske zbornice in občinskega sveta, izvoljen za podpredsednika občine Veliko Celje ter imenovan za banovinskega svetnika. Ustanovil je in vodil Trgovsko-obrtno kreditno zadrugo v Celju ter bil tudi odbornik celjske podružnice Hranilnice Dravske banovine.
Nemška okupacija je njegovo življenje močno zaznamovala: izgnali so ga v Paraćin, od koder se je pozneje prebil na italijansko ozemlje k hčerki. Po vojni je bil obsojen na podlagi politično motiviranega zakona o zatiranju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže. Prestal je zaporno kazen ter izgubil premoženje in državljanske pravice. Preostanek življenja je preživel pri drugi hčerki v Zagrebu, kjer je tudi umrl.
Njegova žena je umrla že leta 1936, sin Rudi, predvideni naslednik, pa nekaj let po vojni v Kanadi. Stermeckijevo delo je v Celju pustilo globok pečat: velja za pionirja kataloške prodaje na Slovenskem, spomin nanj pa je ohranjalo tudi ime njegove trgovine, ki ga je povojni Narodni magazin med starejšimi prebivalci še desetletja ohranil v rabi.