V Novo Gorico se je priselila iz Ajdovščine januarja 1972, stara 18 let. Vselili so se v tedaj zadnji zgrajeni stanovanjski blok na Ledinah, Cankarjeva 44.
Okolica novega domovanja je bila urbano neurejena, proti vzhodu in severu so bile okrog bloka njive, pot do bloka pa nasuta kar z rdečim gramozom, da ob deževju ne bila pretirano blatna. V center je vodila prav tako še nedokončana, neurejena Cankarjeva cesta, po kateri so še vedno prevažali raznovrsten material za gradnjo novih blokov. Šole ni menjala in se zato z avtobusom vozila na ajdovsko gimnazijo. Avtobus je odpeljal že pred šesto in je bilo treba zjutraj kar pohiteti. Če si želel hitreje v center, tudi na avtobus, si lahko med njivami ubral bližnjico po uhojeni stezici. Pri lekarni si stopil na asfaltirano Rejčevo ulico. Pot po Cankarjevi je bila malo boljša, a še ne asfaltirana, zato je ne glede na izbrano pot, ob neugodnih razmerah na avtobus in v šolo velikokrat prišla blatna. Spominja se, da je včasih na daljši poti po Cankarjevi in Leninovi mimo zdravstvenega doma, videla tedaj mladega novogoriškega župana Rudija Šimaca, elegantno urejenega, običajno z zelo dopadljivo rdečo kravato. Po svoje je bila pot čez polja, še posebej, če ni bilo blata, romantična, ker so tam cvetele češnje, potem tudi zorele in si jih željno ogledovala, nikoli pa nobene ubrala. Preden so tam začeli zidati drugo vrsto blokov na Cankarjevi in kasneje še stolpnice na Ulici Gradnikove brigade, so imeli nasproti bloka nekaj let, verjetno do leta 1976, tudi zelenjavni vrt. Vrtov ni bilo dosti, kmalu so jih vzeli, ker so pripravljali teren za nove stanovanjske bloke.
Spominja se, da je prvo pico v življenju jedla v hotelu – restavracija Argonavti, verjetno leta 1974.
Preden se je preselila v Novo Gorico, je od leta 1960 prihajala na obisk k sorodnikom. Dva bratranca sta bila njene generacije in vidna je bila razlika med njima, ki sta živela ob meji, in njo iz Ajdovščine, tako rekoč s podeželja. Bratranca sta gledala italijanski televizijski program in se s tem naučila italijanskega jezika, poznala sta italijanske stripe (Topolino), risanke, popevke. Stanovali so na Kajuhovi. Pred njihovim blokom so tedaj gradili nebotičnik in s tem sta se rada tudi kar malo pobahala. Razlika je bila tudi v oblačilih in prehrani. V Novi Gorici se je čutil vpliv italijanske mode in hrane. Teta je hodila na tržnico v Gorico in od tam prinašala pridelke, ki jih mi skoraj nismo poznali, na primer artičoke in ”malancane”, več so jedli ”paštašuto” in riž. Ženske so brale italijanske revije, npr. Manni di fatta (revija za ročna dela in gospodinjstvo) ter Grandhotel s članki iz sveta zabave (novičke o filmskih igralcih, pevcih, nasploh znanih ljudeh iz sveta zabave). Odrasli, če so bili Primorci, so vsi znali italijansko, saj so hodili v italijanske šole. Med seboj so se, v kolikor so hoteli, da jih otroci ne bi razumeli, pogovarjali v italijanščini. Čez čas so ugotovili, da tega ne morejo več početi, ker so se otroci tudi naučili italijansko.
Bratranca sta bila zelo ponosna na to, da živita v Novi Gorici, v mestu. Hvalila sta se tudi, da v Gorici gledajo go-kart dirke, tudi bazen pri Meblu so imeli prej kot v Ajdovščini. Ko je prišla pozimi na obisk, so jo vzeli s seboj drsat na zamrznjen bajer v borovem gozdičku za občino.
Tihotapljenje (”švercanje”)
Leta 1976 je ”prešvercala” kasetofon čez mejo v Rožni dolini s pomočjo znanca, zamejskega Slovenca. Pred prehodom meje jo je carinik vprašal po denarju in ker je »priznala«, da ga ima preveč, ji je rekel, naj gre višek položit v bife na mejnem prehodu. Vrnila se je s potrdilom, da je denar položila in jo je spustil čez. Seveda je bila to le »finta«, denarja za kasetofon je imela skritega veliko več. Carinika pa je zavedla s priznanjem, da ga ima nekaj več, kot je dovoljeno. S prijateljem sta šla nato kupit aparat in dal ga je v svoj avto, kot da je njegov. Ločeno sta šla čez mejo in se dobila v Novi Gorici. Bil je ves prestrašen, ker se je bal, da mu kdo sledi in bo odkril, da je pomagal pri ”švercu”. Kasetofon je skrila v pleteno košaro, ga pokrila s pletenim šalom in še nekaj stvarmi ter odnesla domov.
Leta 1981 ali 1982 v soboto pred kosilom pride domov njen brat in jo vpraša, če bi lahko šla z njim za pol urice s prepustnico na mejni prehod, ker njegov znanec potrebuje več propustnic za prevoz ploščic preko meje. Pustila je majhne otroke in na pol pripravljeno kosilo ter šla z bratom pred vrtojbenski blok. Tam je v kombiju čakal bratov prijatelj. Pridejo na blok za Italijo. Na vprašanje carinika, če ima kaj za prijavit, je rekla, da ničesar. Carinik je hotel videti vsebino njene torbice in iz neke beležke je padel denar, na katerega je pozabila. Sledil je izredno natančen osebni pregled v kabini, bratu so skoraj razdrli avto. Denar je morala pustiti na meji, nato so ji dovolili iti čez. Ob povratku so ji denar vrnili. Rekli so, da naj bo srečna, ker so ji denar sploh vrnili. Tako se je po nekaj urah končala zgodba o prevozu ploščic ki naj bi, kot je bilo v takih “skupinskih akcijah“ običajno, če ni bilo zapletov, trajala kvečjemu pol ure.
