Od leta 1955, ko je bila stara štiri leta, je živela v Novi Gorici.
Sedaj živi v Šempetru. Živeli so na Erjavčevi ulici, kjer je danes Ekonomska šola. Bili so že ruski bloki in bloki ob Kornu. V ruskih blokih je bil tudi vrtec. V vrtec je šla po stezi, ki je bila predhodnica Prešernove ulice, desna stran je bila nasajena s koruzo in v njej so se otroci skrivali, ko so hodili v vrtec. Vrtec je bil v pritličju ruskega bloka s številko 11. Vtis je nanjo naredila Frnaža, kjer so bile vse trgovine. Tam so kupovali vse od kruha, mesa, likalnika in televizije. Tam je bil tudi čevljar. Frizer je bil v sedanji Krajevni skupnosti spodaj. Frnažo so podrli okrog leta 1960 in iz tega materiala, kvalitetnih zidakov, so zidali bloke. Kot osnovnošolci so čistili opeko. Osnovno šolo je obiskovala na Grčni. Včasih jih je tudi zeblo, ker so bile peči na drva in niso dobro delovale. Nekateri razredi so bili podprti z lesenimi stebri. Malico so jim razdeljevali zunaj. Stali so v vrsti in dobili topli napitek in kruh z namazi, včasih so bili tudi paketi UNRE oz. paketi, ki so jih Amerikanci dajali kot pomoč, med njimi je bil tudi rumen sir, ki ga ni marala in ni bil dobrega okusa. Pot v šolo je bila polna vznemirjenj. Šli so skozi borov gozdiček. Šolarjev je bilo veliko, hodili so peš. Kasneje je začel voziti mestni avtobus in so se včasih peljali z Erjavčeve do Grčne. Učiteljice so imeli radi, nekatere od njih so bile še partizanske učiteljice. Tedanje učiteljice so se razdajale za otroke.
Poseben vtis je nanjo naredila meja. Ob meji so stražarili vojaki, se sprehajali gor in dol. Na italijanski strani tudi. Le-ta je bila svetlejša, bolj razsvetljena. Čeprav so s prepustnicami hodili v Italijo skozi bloke Rafut, Rožna Dolina, Šempeter, se je ob meji gibala s strahom, ker so bili vsi vojaki oboroženi.
Največji dogodek zanjo kot otroka je bil otvoritev stadiona v Novi Gorici, to je bil festival športa in kulture. Osnovnošolci so nastopali ob otvoritvi in spustili ogromno balonov v zrak.
Zakonca Vuga sta bila glavna zdravnika Nove Gorice in sta poznala vse Goričane in njihove diagnoze. Ob hudi bolezni sta prihajala tudi na dom, sicer sta imela ambulanto v Zdravstvenem domu ob sedanji ulici Tolminskih puntarjev. Tam je bila tudi zobozdravstvena ambulanta. V tej isti nizki hišici je bil tudi čevljar in krojaška delavnica. Na mestu ambulante v Novi Gorici so kasneje zgradili bencinsko črpalko. V Reševalni postaji v Solkanu so bili tudi specialisti, ki so občasno prihajali iz Ljubljane, npr. ortoped. Ve, da so vrsto čakali tudi po cel dan, da so opravili pregled.
Najlepša stavba je bila občinska stavba – OBLO, Občinski ljudski odbor, v kateri so gledali filmske predstave, imeli praznovanja Novega leta, prihod dedka Mraza in pustovanja. Nastopali so ob raznih priložnostih. V tej stavbi ji je bil najbolj všeč mozaik na tleh ob vstopu v dvorano, ki obstaja še danes in ki ga je vredno ohraniti za vedno, saj je umetniško delo. Lepo bi bilo, da tudi v naprej ostane travnik pred občinsko stavbo, ker je zelo lep.
Bili so posebni otroci, zelo srečni in skromni. Rasli so z mestom, ki ni imelo nič, saj je središče Goriške po 1947. letu ostalo v Gorici, kjer je ostalo tudi veliko sorodnikov. Starši so prihajali v mesto mladi, ki so mesto poleg mladinskih delovnih brigad po službi tudi pomagali graditi. Bili so polni energije in zanosa ob vsaki pridobitvi v Novi Gorici. To energijo so prenašali tudi na otroke. Oče je pomagal graditi stadion. Imeli so akcijo, dobili sredstva.
Spominja se, da je bilo v mestu malo pogrebov, ker so bili prebivalci mladi. Ko pa je pogreb bil, so krsto vozili v prelepi črni kočiji s prozornimi stekli z vgraviranimi raznimi ornamenti. Kočijo so vlekli temni konji.
