“Nisem Novogoričanka, prihajam z Bovškega.”
“Moj oče je gradil Novo Gorico, gradil je ruske bloke od 1950 naprej in tudi tlak pod arkadami občine in v občinski stavbi. Ta tlak so brusili na roke, vedno je pravil, koliko prahu je bilo. Vedno, ko sem na občini, se spomnim tega. Spali so v frnaži. V hišo Vecchiet so hodili po mleko. Meni kot otroku je iz Nove Gorice prinesel kaki, ananas. To je bilo za tiste čase neverjetno, ti spomini me vežejo na Gorico. Mama je vztrajala, da se oče vrne domov, začel je delati pri gradbenem podjetju. Mama si je zelo želela priti v Gorico, vendar se to ni uresničilo. Oče se je v Novo Gorico vozil ob petkih in ponedeljkih z rdečim avtobusom s »kljunom«.
V Novo Gorico sem prišla jaz v šolo, konec šestdesetih sem bila mažoretka, tu je bila pravljična vas ob novem letu za otroke, z lesenimi jelenčki, vigvami, bilo je tudi lepo okrašeno, to je bilo tik pred novim letom. Za zdravstvenim domom so bila polja, trte, njive, rabutali smo češnje. Stadion je že bil, tam smo imeli šolsko telovadbo. Okrog stadiona so bile njive in travniki. Srednješolci smo se zbirali v Pecivu. Prvič sem bila v Novi Gorici, ko sem se prišla vpisati v srednjo šolo. Vedno ko pridem v mesto, se spomnim očetovih pripovedovanj. Pripovedovali so mi, da so se otroci iz ruskih blokov igrali na obokih nad vhodom v kavarno Park Hotela. Pozneje so tja dali žeblje, da bi preprečili nevarno igro otrok.”
