V vojaške in tudi civilne namene so konje in njihove lastnike mobilizirali.
Lojze Potočnik (intervju): Po vojniso mobilizirali kmete s konji in vozovi. Oče je moral v Kočevje, kjer so izgozdov vozili les. V Grosupljem je bilo zbirno mesto za širšo okolico. Ljudjeso prišli s konji in vozovi. Od Vodičarja do železniške postaje se je vilakolona. Na postaji so dobili papirje, potem pa so šli v Kočevje. Vendar somorali od doma ravno v času, ko so bili najbolj potrebni konji in ljudje zadelo na polju. Tisti, ki so ostali doma, so se trudili obdelati polja inopraviti druga dela s starimi konji ali z mladimi, nevajenimi dela.
S sabo so morali vzeti tudi vsohrano za konja. Vlačili so les na kupe, potem pa so ga nalagali na vozove invozili na Reko. Veliko lesa so uničili, je povedal oče. Mladi sekači, predvsembrigadirji, niso znali prav sekati, šlo jim je le za tekmovanje. Le hiteli soin niso gledali, kam so drevesa padala. Mnogo dobrega lesa je padlo v grape inglobeli, iz katerih jih niso mogli izvleči. Les je tam zgnil in to je bilavelika škoda.
Življenjske razmere za konje inljudi v Kočevju so bile slabe, slabo so stanovali, slabo jedli, mnoge živali sose v gozdu ali ob delu poškodovale, celo poginile. Tako je tudi na Potočnikovokobilo padlo drevo in jo ubilo. Očetu so obljubili novega konja, ki ga je lahkosam izbral. V velikem hlevu je bilo veliko konj, zraven je bila še manjša štalaz le nekaj konji, posebej izbranimi. Oče si je izbral enega iz posebnega hleva,pa mu ga niso dali. Oficir ga je vprašal: »Tovariš, kako pa ti tako dobropoznaš konje?«
»Ko boš tipri konjih toliko zgubil, kot sem jaz, jih boš tudi tako dobro poznal,« mu jeodgovoril moj oče. Konji so bili včasih veliko bogastvo in pomembni zapreživetje.
