Vsak furman je navadil konja na določena povelja, ki jih je konj ubogal. Dobro vzgojeni konji niso potrebovali biča.
LojzePotočnik (intervju): Z besedami in klici konjarjasta se in se še vedno sporazumevata konj in njegov lastnik. Za določeno poveljekonju se uporablja določena beseda, ki se je konj navadi in če je poslušen,nanjo ustrezno reagira, zato bič ali druga uporaba sile ni potrebna.
Na našem področju se je za enukaz uporabljalo več izrazov, pogosto še danes uporabljamo nemške popačenke, vvozni dresuri francoske besede, vojaškim konjem se je poveljevalo vsrbohrvaščini.
Pomembno je, da se za določenopovelje za istega konja vedno uporablja isti izraz. Za pristop h konju in zato,da se nam umakne v levo in desno imamo najpogostejše izraze: prestopi se, humi,bistom, primi. Za levo uporabljamo najpogosteje bistohar in za desno hovt. Daspravimo konja z mesta, uporabljamo besede: dijo, ajd, gremo, hajde, ale inpodobno. Pogosto lastnik razvije svojo komunikacijo s konjem in uporabljaposebne izraze, ki jih konj razume, kar je za dobro sodelovanje v športu in pridelu s konjem zelo pomembno.
O bičih
LojzePotočnik (intervju): Dober konjar ima bič za okras.Gotovo pa je bič pričel uporabljati človek zato, da si je lažje podredil konja,da je vzbujal strah in premagal neposlušnost. Pogosto se bič prevečuporablja po nepotrebnem in konjupovzroča poškodbe in bolečine.
Ko poide znanje in potrpljenje, pričnečlovek uporabljati silo, ki pa pogosto poslušnost konja še poslabša, saj jekonj po naravi plašna žival.
Biči so različnih oblik in velikostizato, ker se uporabljajo v različne namene.
Poznamo jahalni bič, pastirskibič, vozarski bič in še mnogo drugih. Večji biči imajo ponavadi kot osnovo lesenopalico, na katero je pritrjena iz usnja spletena kita, na koncu kite pa jeprivezana vrvica, da se z bičem lahko poka in že s tem opozarja in strašikonja. Vozarji, ki so vozili v skupini drug za drugim, so se s pomočjo pokanjatudi sporazumevali. Poseben znak z bičem so dali pri gostilni, kjer so seustavili za počitek in jedačo ter pijačo.
Tudi ko je vozar konja prodal, jebič obdržal.
Anton Lukše (intervju): Po Ljubljani nisi smel voziti, čenisi imel gajžle. Je bil tak predpis. Če je šel avto za teboj, si moral gajžlov tisto smer obrniti, kamor si hotel zaviti. Že prej si moral vedeti, kam boššel, kje boš zavil.
Furmani so se s pokanjem z bičitudi sporazumevali. Pirci iz Vrha pri Šmarju so najbolj znali pokat. Večinomafurmani konjev niso tepli, so pa biče imeli vedno pri sebi. Tudi v gostilno sovzeli bič s seboj, da jim ga ne bi kdo zarezal in bi se ob pokanju zlomil.
