Konjeniški klub Grosuplje je organiziral konjske dirke na travniku v Brinju.
Že 1957.leta so imeli dirke na Drobničevem travniku, kjer je danes OŠ Brinje. V nedeljopo maši so trenirali. Da ni bilo treba delati odra, so kar voz z veliko ‘dero’pripeljali. Celo ozvočenje so že imeli. Ljudje so sedeli kar po Brinjskem hribunad cesto in imeli so lep pogled na progo. Nekaj denarja so dobili odvstopnine, kaj dosti pa se ni nabralo. Država ni denarno podpirala klubov.
Dirke sobile poleti. Ljudje so prišli gledat od blizu in daleč. Tekmovali so kasači,imeli pa so tudi kmečke galopske dirke in dirke s kmečkimi vprežnimi vozovi terpreskakovanje ovir.
Kasači so sepripeljali kar s sulkyji (kasaškimi vozovi) po cesti, jahači so prijahali. PodKrižmanovim kozolcem je bilo vse polno konj. Ljubljanski konjeniški klub jefinancirala vojska, zato so že imeli športne konje in lahka športna sedla, patudi za dirko so s tovornjakom v Grosuplje pripeljali zapreke. Leš za utrditevsteze je od Potočnikove pekarije pripeljal Anton Lukše.
Prišli sotudi tekmovalci iz sosednjih vasi: Lukše (Lazar) iz Hrastja, z Mlačevega Dušain Lužar, kasači Krušič, Hojs, Weiss. Veselje do dirkanja je imel tudi IvanKramar iz Šmarja, predvsem rad je sodeloval na galopskih dirkah. Pa Lampret zGatine je bil vnet za dirke. Jagodičeva – Glažarjeva je jahala Lužarjevokobilo. Na eni od tekem je celo padla s konja, da so jo v bolnico odpeljali.
Dirke soponovili še leta 1958 in 1959. Podatkio starejših dirkah so v jugoslovanskem koledarju prireditev. Slovenski arhiv vLjubljani je pogorel, tako da je več podatkov šele po letu 1970.
LojzePotočnik (intervju): Kot desetleten fant semtekmoval v kmečkih galopskih dirkah. Jahal sem domačo kobilo in bil semspredaj. Ko sem prijahal mimo prehoda, skozi katerega sem prišel na dirke, jekobila odvila s proge ven in pristal sem v Bregu, v potoku. Jokal sem od jezein razočaranja.
Anton Lekše (intervju): Na galopskih kmečkih dirkah z delovnimikonji sem tudi jaz tekmoval. Te so bile za ljudi tudi najbolj zanimive, saj čeje kdo iz vasi tekmoval, so ga prišli vsi vaščani gledat. Bili so to delovnikonji, vendar bolj športnega tipa. Konji niso bili dirk vajeni, eden je venrinil, drugi drugam, pa so se pogosto zapletli. Novakov Jože je imel osle, je pa z njimi prišel na dirke. Kar med dirkose je znašel na progi in je kar tekmoval, seveda izven konkurence.
Tudi zmagoval sem. Dobil semdenarno nagrado, klub je dobil nekaj denarja in ga je razdelil zmagovalcem. Pamalo gostije so naredili. V Prapročah sem bil drugi, za drugo pa ne vem,papirje sem izgubil, drugo sem pa pozabil. Na zadnjo tekmo v Praproče pa nisemšel, ker sem imel druge opravke.
Prva leta je bila konkurenca karhuda. Bilo je veliko konj, ki so dobro tekli in je bilo težko zmagati. Potem paje bilo konj vse manj.
Je pa pomembno, koliko je konjutrjen. Če je konj vsak dan vprežen, uvožen, tisti bo zdržal cel dan, kolikorboste hoteli. ‘Štalni’ (hlevski) konj pa ne bo zdržal dosti. Dva kroga smovozili, moji konji so bili vedno v dobri kondiciji.
