Alojz Antončič – Štrajfnik je bil med grosupeljskimi furmani znan po tem, da je imel pri živalih red in da je imel lepo vzgojene konje.
Rodil se je leta 1916 v Malih Dolah pri Temenici kot šesti od osmih otrok Hribskemu Španu. Končal je kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Po vojni je posestvo podedoval najmlajši brat, Alojz pa je leta 1959 kupil Štrajfnikovo domačijo v Grosupljem in jo s trdim delom odplačal. Sam je vozil štange (drogove) za električne vode iz Prestrane (gozd od Luč proti Krki). Prevzel je tudi hišno ime Štrajfnik, pod katerim so ga Grosupeljčani poznali in cenili.
Rad je imel živino, posebno konje, od katerih je bil odvisen. V Grosuplje je družino in vse svoje premoženje pripeljal s 25 pari konj, ki so stali v vrsti od Čebelarskega doma in čakali na raztovorjenje.
Štrajfnik je bil napreden gospodar in je imel zelo dobro vzgojene konje, brez vajeti so ga ubogali, le na besedo. Za vozom je hodil in ukazoval, pa so ga konji ubogali. Pri živini je imel red. Ko je bil pravi čas, je ustavil konje in jih nahranil in napojil. Med Katruzino in Butkovičevo hišo ob Adamičevi cesti je bilo korito in tu so se furmani pogosto ustavljali in napojili živali.
Ko je prišel domov, je konjem dal jesti detelje, ob polnoči še enkrat, da je lahko ob štirih zjutraj že šel na novo furo.
Konji so ga imeli radi. Ko je imel nesrečo v gozdu (voz se je nagnil in ga stisnil k drevesu), sta ga Zora in Cveta, zanesljivi kobili, s katerima je začel furati, sami pripeljali domov.
Drugi par konj sta bila prav tako delovna prama. Ričko je bil priden vlečni konj, Gidran pa še samoiniciativen. Vedno je bil pred drugimi, če je bilo treba potegniti voz; bil je najmočnejši. Neko pomlad se je med oranjem ustavil, dobil je ‘nedeljsko bolezen’ po dolgem zimskem počitku. Začele so mu odpovedovati mišice od zadnjega proti prednjemu koncu telesa in niso ga mogli rešiti. Vsa živina je zaznala njegov odhod, še najbolj pa domači.
Leta 1968 je Štrajfnik nehal furati s konji in je kupil traktor ter nadaljeval s prevažanjem tovorov, dokler dela niso prevzeli tovornjaki. Kupil je kobilo Zoro za lažja kmečka opravila in vsako leto je povrgla žrebička.
Pisal je priložnostne verze za posebne praznike svojih najbližjih. Njegove modre nasvete in misli, ki jih ni nikomur vsiljeval, so radi poslušali tako njegovi hčerki Irma in Marta kot njegovi prijatelji. Umrl je leta 2001.
