Ignac Jeršinovič se je rodil leta 1890 kot četrti od devetih otrok materi Viktoriji in očetu Frideriku. Usnjarski poklic ter ljubezen do usnja sta mu bila položena v zibelko.
Že od mladih nog je spoznaval delo v domači usnjarni in se seznanjal s postopki in skrivnostmi tega zahtevnega in težkega poklica, v katerem je neizmerno užival. Poleg tega, da je bil harmonikaš, v času služenja vojaškega roka pa se je naučil igrati še trobento, je bil tudi športnik – gimnastik pri vrhniških Sokolih. Vedno je trdil, da gresta trdo usnjarsko delo in gimnastika skupaj.
Prišel je čas, ko je moral mlad, nadobudni Ignac na služenje vojaškega roka. V tem času so imeli navado, poimenovano stotka. To je pomenilo, da je vojaški obveznik (nabornik) sto dni pred začetkom služenja vojaškega roka prenehal z delom in čas namenil izključno zabavi. Takoj po končanem služenju se je začela 1. svetovna vojna. Friderik ni bil odpuščen domov, kot je pričakoval, ampak so ga v sklopu konjeniškega polka t.i. Finfer dragonar regimenta (5. dragonarski polk), iz Gorice premestili na bojišče v Galicijo. Na bojišču je bil od prvega do zadnjega dne vojne. Ko se je vračal domov se je v Mariboru pridružil generalu Maistru in pomagal v borbi za severno slovensko mejo.
V Mariboru se je 25. januarja 1918 poročil z Vrhničanko Marijo Dolenc. Rodila se jima je hči Nacka. Zakon pa ni trajal dolgo, ločila sta se leta 1925. Ignac se je zaposlil v eni od mariborskih usnjarn in se ponovno poročil. Z drugo ženo je imel hčerko in sina. Prišla je španska gripa, ki mu je vzela družino – ženo in oba otroka. Vrnil se je na Vrhniko, kjer si je ustvaril novo družino. Z Barbaro Končan, hčerko usnjarna Antona Končana z Vrzdenca, sta leta 1927 dobila sina Otmarja in kmalu nato še hčer Justino. Gospodarska kriza in izzivi življenja so ga pripeljali do tega, da se je odpravil v svet. Delal je v različnih usnjarnah v Avstriji, Nemčiji, Franciji. Nazadnje je se je zaposlil v Knafličevi usnjarni v Kamniku, kjer je opravljal delo mojstra v proizvodnji.
Po 2. svetovni vojni je bil predsednik komisije za mojstrske izpite. Po ponovnem zagonu IUV se je vrnil na Vrhniko. Do upokojitve v začetku 50. let 20. stoletja je bil vodja dodelave kritih izdelkov – to je dodelano usnje z vezivi in olepševalnimi barvami.
