Leta 1931 se je v registru kot nosilec usnjarske dejavnosti pojavil Friderikov najmlajši sin Anton Jeršinovič. Gospodarska kriza v tem času kar ni popustila. Sledila je še druga svetovna vojna in z njo vsesplošno pomanjkanje surovin, tudi govejih kož, ki niso bile več dostopne na prostem trgu.
Manjši usnjarji so se združili v konzorcij obrtnih usnjarjev za nabavo kož in od Vrhničanov se je v ta konzorcij prijavil le Anton Jeršinovič, ki pa je zaradi težav na trgu nabave surovin, kemikalij in prodaje izdelkov leta 1943 ustavil proizvodnjo.
V letih 1938 do 1941 je pri Jeršinovičevih kot usnjarski vajenec delal in živel Tine Bradeško. Opisi takratnih življenskih in delovnih pogojev ter podrobni postopek vegetabilnega strojenja kož so zbrani v članku: Usnjar Tine Bradeško (Vrhniški razgledi 17, 2016).