Profesor Jakob Müller je v Zbornikih občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, št. 10-14, popisal grosupeljske kovače in kovačnice.
Kovači sosodili med najpomembnejše rokodelce na podeželju in tudi v mestih. Izdelovaliso poljedelska in druga orodja, elemente za gradnjo hiš (vezi za oboke) inmostov, okenske mreže, ključavnice, ograje, kovane dele vozov, orodja zaspecialna kmečka dela v gozdu, vinogradu in v obrteh, podkovali so konje invole, zdravili živali in pregledovali zaklano živino, kovali najrazličnejševrste žebljev.
Znanje, kiso ga stari mojstri imeli o kovinah, je znanje, ki se ga ni bilo moč naučiti izknjig. Prenašalo se je iz roda v rod, z mojstra na vajenca.
V Zbornikihobčine Grosuplje od številke 10 do 14 je profesor Jakob Müller objavljalsvoje raziskave o kovaštvu, kovačijah in kovačih v takrat še ‘veliki’ občiniGrosuplje.
Na današnjem območju mesta Grosuplje jeprofesor Jakob Müller naštel kovačnice: Kušarjevo na Cerkvenem hribu, Zrnčevoob Hribski poti pri Adamičevi cesti, Štefančičevo ob Adamičevi cesti predmostom čez Grosupeljščico, ob današnji cesti Ob Grosupeljščici pa je kovalMartin Zajc.
Grosupeljskapodkovska kovaška obrt je zamrla v 60. letih 20. stoletja. Zadnji je odložil kovaško kladivo in ugasnil ogenj naješi – kovaškem ognjišču – Anton Zrnec 1969. leta. Kovači so se postarali, patudi konj je bilo vse manj.
Preden sozgradili cesto Ljubljana-Zagreb 1958. leta, je šla skozi Grosuplje cesta –Grosupeljci so ji rekli Velika cesta – ki je povezovala Ljubljano čez VišnjoGoro z Novim mestom in v preteklosti je po tej cesti potekal živahen promet skonjsko vprego. Na Grosupljem so se vozniki ustavljali, da so napojili innakrmili konje v gostilnah pri Rusu, Koščaku, Koprivcu, Finžgarju, Vodičarju inHlačmanu. Na ta leta še spominja velik vozniški napušč pri Vodičarjevem hlevunasproti Štefančičeve kovačnice. Na mestu podobnega Rusovega hleva stoji zdajtrgovina.
Z vozništvomje v Grosupljem obogatel Jakob Žitnik, p.d. Markatov z Blata, ki se je priženilk Anžurju na Grosuplje, leta 1903 prenovil domačo hišo, leta 1905 pa se mu jezmešalo, ker ga je ugriznil konj, ki ga je preje ugriznil stekel pes.
Najboljšolego je imela Štefančičeva kovačija: stala je ob glavni Veliki cesti, obkrižišču z Malo cesto (proti Mlačevem), vozniška gostilna pa je bila vneposredni bližini. Kadar se je kakšen konj zbosil, je bil kovač takoj priroki. Včasih so ga poklicali tudi sredi noči. V kovačnici Matevža Štefančiča(1894-1969) so pomagale tudi žena in hčerki. Kovačnica je imela pod skupnimostrešjem dva prostora: kamnitega z ješo, mehom in panjem in lesenega (najmanjz ene strani odprt prostor), imenovan ‘pred kovačnico’, kjer so privezali konjamed kovanjem.
Anton Zrnec se je učil kovaštva v Ljubljani,izučil pa ga je v svoji domači kovačnici mojster Kušar. Urnik kovaškega vajencase je začel ob šestih zjutraj, končal pa ob devetih zvečer. Plače ni bilo. Koje postal samostojen podkovski kovač, je koval konje in izdeloval verige inokovje za vozove. Bil je družaben človek. Pri njem so se zbirali možje,pokramljali in tudi kaj popili, zato so fantje na kovačnico napisali Pri’šestici’, po znani ljubljanski gostilni.
Anton Kušar (1891-?) se je kovaštva izučilpri Demšarju v Ljubljani. V podkovsko šolo je hodil samo pozimi. Delati sozačeli že ob petih zjutraj. V njegovo kovačnico so svoje konje vodili hlapcigrosupeljskih mogotcev: Koščaka in Rusa. Račun so poravnali enkrat na leto.
Proti koncu19. stoletja je v Grosupljem delovala še ena kovačnica ob Cesti na Krko, torejnedaleč od Štefančičeve, vendar le krajši čas. Janezu Matjažiču so jozgradili starši poleg domače hiše, toda Janez se je kmalu odselil v Ameriko.
Po letu 1945je pri Tišlerju kot samostojni kovaški obrtnik delal tudi Jože Adamič(1924-?) iz Male Račne, iz znane kovaške družine. Kovaštva se je izučil doma.Izdeloval je vozove gumarje, ki jih je prodajal tja do Bosne. Zaradi upada konjin vozarstva je obrt opustil in postal avtoprevoznik.
Razenopisanih kovačij so bile kovaške delavnice tudi v okviru večjih podjetij.
