Cestarji so bili pomembni državni uslužbenci.
Po koncu rimske dobe so bile ceste slabo vzdrževane, šele zzačetkom tovorništva in kasneje furmanstva so začeli ceste vzdrževati s tlako.Tlaka je bila ročna in vozna. V 18. in19. stoletju so organizirali cestne službe, ki so za mezdo vzdrževale predvsemkomercialne ceste.
Cestarji so bili pomembni državni ali deželni uslužbenci, kiso vzdrževali ceste. Že v času Marije Terezije so imeli uniforme. Stanovali sov lastnih hišah, ki naj bi stale nekje na sredi njihovega rajona. Odgovarjaliso za prejeto orodje in ves material. Od vestnosti cestarjev je bilo odvisnostanje cest.
V Grosupljem sta bila cestarja na začetku in na koncudanašnje Adamičeve ceste. Še do danes se je ohranilo pri hiši na robu Grosupljega domače ime pri Cestarju.
AvgustBurger (intervju): “Na prednjem in zadnjem kolesu so bile zavore. Furman je’žlajf’ privil, pa je stisnil coklo na obod kolesa. Če je bil pa strmklanec, so uporabili zavornico. ‘Ketno’ (verigo) so ovili okoli oboda inpripeli na trabje (podvozje). Če je bil voz težko naložen, so dali ketno tudina oba kolesa. Ko so pa prišli v dolino, so pa ‘sprožili’ – ketne sneli. To jebilo težko in nevarno. Kolo se ni vrtilo, ampak je drsalo po cesti.
Včasih so imeli po hribih kmetje šecokle za na kolo. Coklo je kolo povozilo, ko jo je kmet ‘gor dal’, ‘zariglal'(zasunil) je in je drsela po tleh. Cokla je bila železna, spredaj zakrivljena,pa rinko je imela in okoli 1 m dolgo verigo. Bila je ploščata, tako narejena,da je kolo zapeljalo v utor, da ni med vožnjo ven skočilo. Samo na eno kolo sojo dali, na levo stran, da jo je imel furman vedno pod kontrolo. V dolini je pakonje ali vole ‘cirukov’ (vzvratno zapeljal) in se je cokla odpela, ko se jesprostila.
Žlajfa nivsak imel. Zogarji (cestarji) niso pustili tako zavirati, ker so uničevalicesto. Ampak konji so pa manj trpeli, ker jim ni bilo treba vleči voza nazaj.Cesto je bilo treba večkrat popravljati že zato, ker jo je vsak dež zdrl.”
Pomembno vlogo v naših krajih pri pripravljanju peska zaposipanje cest so imeli cigani. V pruhu (kamnolomu ali peskokopu) so jimdodelili delo. S kladivi so tolkli kamenje. Ko so ga nadrobili dovolj velikkup, kot so se dogovorili, so prejeli plačilo in odšli naprej. Ob letu osorejpa so zopet prišli in opravili svoje delo v pruhu.
Pesek so drobili tudi moški, ki niso imeli služb ali pa sohoteli dodatno zaslužiti ob kmečkem delu. Zirkarjeva – Malnarjeva oče in sinsta v pruhu na Gradišču (Koščakov hrib), tolkla kamen za posipanje cest.
Deželne ceste so urejali cestarji, stranske pa so še podrugi svetovni vojni popravljali udarniško. Kar po hišah so razdelili delo,kolikor je bilo ljudi doma. Pesek so napeljali na kupe ob cesti, ljudje pa soga z lopatami razmetali po cestišču. Delale so tudi ženske.