skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

V obdobju od druge polovice 19. stoletja do leta 1941

Občina Škofja vas (1875–1941)  

Njena ustanovitev in teritorialni obseg

Z marčno revolucijo leta 1848 je  bila v vseh avstrijskih deželah dotedanja ureditev državne uprave in sodstva na nižji ravni ukinjena in vzpostavljena nova, ki se je ohranila do razpada habsburške monarhije leta 1918. Eno največjih pridobitev marčne revolucije je predstavljala uvedba krajevnih oziroma političnih občin, ki so predstavljale ne le najnižjo stopnjo državne oblasti, ampak tudi obliko krajevne samouprave. Ustanovljene so bile leta 1849, njihovi organi oblasti in občinske samouprave pa so bili izvoljeni leta 1850. Območje katastrske občine Škofja vas je bilo leta 1849 vključeno v tedaj ustanovljeno krajevno (politično) občino Vojnik (Gemeinde Hochenegg), ki je  obsegala še katastrske občine Trg Vojnik, Arclin, Trnovlje, Sv. Miklavž in Sv. Tomaž.

Leta 1875 pa je bila na zahtevo vojniških Nemcev iz krajevne občine Vojnik izločena katastrska občina Trg Vojnik in so na njenem območju ustanovili samostojno krajevno (politično) občino Trg Vojnik (Gemeinde Markt Hochenegg), iz preostalih katastrskih občin pa je bila istočasno ustanovljena nova krajevna (politična) občina Škofja vas (Gemeinde Bischofdorf). Sklep o ustanovitvi obeh občin je štajerski deželni zbor sprejel 3. maja 1875, cesar pa ga je potrdil 10. novembra 1875.[1] Razglas o ustanovitvi obeh občin  je bil v Deželnem zakoniku vojvodine Štajersko objavljen 24. novembra 1875.[2]

Novoustanovljena politična občina Škofja vas je teritorialno obsegala naslednje katastrske občine in njim pripadajoča naselja:

Katastrska občina Naselja
Arclin Arclin, Lahovna, Lešje, Prekorje, Runtole
Škofja vas Škofja vas, Zadobrova, Sv. Marjeta
Trnovlje Trnovlje, Leskovec, Ljubečna, Začret
Sv. Miklavž Sv. Miklavž, Glinsko, Gradišče, Koblek, Lipovec, Pristova, Razgor, Žepina, Bovše
Sv. Tomaž Sv. Tomaž, Želče

Takšen teritorialni obseg je občina Škofja vas obdržala vse do tridesetih let 20. stoletja. Ker je Zakon o občinah, ki je bil sprejet 14. marca 1936,[3] predpisal, da mora imeti občina (razen v izjemnih primerih) vsaj 3.000 prebivalcev, je prišlo do združevanja (komasacij) več manjših občin, ali pa so k občinam, ki tega kriterija niso izpolnjevale, priključili dele sosednjih občin.  Ena tistih občin v okraju  (srezu) Celje, ki ni imela zahtevanih najmanj 3.000 prebivalcev, je bila tudi občina Trg Vojnik. Da bi dosegla predpisano število prebivalcev, so ji 30. maja 1936 priključili katastrsko občino Vojnik – okolica, nato pa 11. oktobra 1937 še katastrsko občino Sv. Tomaž.[4] Ker sta obe navedeni katastrski občini do tedaj spadali pod občino Škofja vas, se je s tem njeno območje nekoliko zmanjšalo. 

Občina Škofja vas je v času Avstrije spadala pod Okrajno glavarstvo Celje, ki se je po prvi svetovni vojni najprej preimenovalo v Sresko poglavarstvo Celje, nato pa leta 1929 v Sresko načelstvo Celje. V sodnem oziru je vse od svoje ustanovitve leta 1875 pa do nemške okupacije leta 1941 njeno območje spadalo pod krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Celju in Okrajnega sodišča v Celju.

Število njenih  prebivalcev in njihova narodna pripadnost

Po štetju z dne 31. decembra 1910 je občina Škofja vas imela skupaj 3450 prebivalcev, od tega 1703 moških in 1747 žensk.[5] Po štetju z dne 31. marca 1931 je imela skupaj 3202 prebivalca, od tega 1572 moških in 1630 žensk.[6] Njeno prebivalstvo je bilo skoraj izključno slovensko. Tako je pri štetju 31. decembra 1910 od njenih 3450 prebivalcev slovenščino kot svoj materin jezik navedlo kar 3436 prebivalcev, 7 jih je kot materin jezik navedlo nemščino, 2 pa sta navedla drug jezik.[7] Od tistih, ki so kot svoj materin jezik navedli nemščino, so štirje prebivali v Škofji vasi.[8] Tudi zadnje štetje pred drugo svetovno vojno, ki je potekalo 31. marca 1931, glede nacionalne strukture prebivalstva občine Škofja vas ni pokazalo kakšnih bistvenih sprememb. Od 3.202 prebivalcev jih je slovenščino kot svoj materin jezik navedlo 3.177, 14 jih je navedlo nemščino, ostali pa srbohrvaščino, madžarščino ali kakšen drug jezik.[9]

Čeprav je bilo število Nemcev v občini Škofja vas komaj omembe vredno, pa so se že od njene ustanovitve dalje kazale tendence, da bi občina prišla v nemške roke. Glede na to, da na podeželju pri slovenskem prebivalstvu nacionalna zavest takrat še ni bila dovolj razvita, je obstajala nevarnost, da bi se to lahko tudi zgodilo. Tako so  leta 1888 novoizvoljeni odborniki njenega občinskega zastopa hoteli priseči v nemščini, kar je preprečil neki Vrečer iz Vojnika, ki je pri odbornikih občinskega odbora znal vzbuditi narodno zavest, da ti na to niso pristali.[10] Občina Škofja vas je prešla popolnoma v slovenske roke šele leta 1890, ko je županovanje v njej prevzel Mihael Bikošek, kmet in mlinar v Gradišču.[11] Ker občina Škofja vas ni imela svoje ljudske šole, je nemška nacionalistična organizacija Schulverein leta 1884 v Škofji vasi nameravala ustanoviti svojo šolo, ki bi služila ponemčevanju tamkajšnjih slovenskih otrok, do česar pa ni prišlo. V odgovor na  nemški pritisk  so po prizadevanju visokošolca  Ivana Prekorška leta 1890 v Škofji vasi ustanovili podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je kasneje svoj sedež prenesla v Vojnik.[12] Eden vodilnih mož narodnega gibanja v občini Škofja vas je bil Martin Vozu, po domače Jakob, ki je poskrbel, da se je leta 1881 v vasi pozidala kapelica sv. Metoda, kar je tedaj predstavljalo izraz narodne zavednosti.[13] 

Pristojnosti in sredstva občine

Ker občina Škofja vas ni predstavljala le najnižje oblike krajevne samouprave, ampak tudi najnižjo stopnjo državne oblasti, je poleg nalog iz lastnega delokroga  izvajala tudi naloge iz prenesenega delokroga, ki jih je nanjo prenesla država. V njen lastni delokrog je spadalo zlasti upravljanje občinskega premoženja, skrb za varnost občanov in lastnine, skrb za občinske ceste in pota, skrb za občinske reveže, živilski nadzor, zdravstvena policija itd.,  v preneseni delokrog pa so spadale nekatere obveznosti, ki ji jih je z zakonom v izvajanje naložila država. Da je občina lahko izvajala pristojnosti iz lastnega delokroga, je morala imeti zagotovljene lastne finančne vire. Glavni vir njenih dohodkov so predstavljale doklade k direktnim davkom.

Občinski organi 

Način izvajanja lokalne samouprave v občinah sta določala Provizorični  zakon o občinah z dne 17. marca 1849 in  Zakon o občinah z dne 5. marca 1862, ki je ostal v veljavi do razpada habsburške monarhije leta 1918. V skladu z določili obeh navedenih zakonov je občina Škofja vas imela naslednje organe: občinski zastop, župana in tajnika.

Občinski zastop. — Občinski zastop je predstavljal osrednji organ oblasti in občinske samouprave. Sestavljala sta ga občinski odbor in občinsko predstojništvo. Občinski odbor so tvorili odborniki in njihovi namestniki, ki so bili izvoljeni za obdobje treh let. Volilna pravica je bila omejena z volilnim cenzusom, kar pomeni, da so jo imeli samo tisti, ki so plačevali direktne davke od nepremičnin, obrti in dohodkov. Poleg polnoletnih moških so volilno pravico imeli tudi ženske in otroci, če so bili davkoplačevalci, vendar niso smeli glasovati sami, ampak so zanje glasovali njihovi zakoniti zastopniki (možje) oziroma pooblaščenci. Volilni upravičenci v občini Škofja vas so se glede na višino direktnih davkov, ki so jih plačevali, delili v tri volilne razrede. Najpremožnejši, ki so plačali tretjino vseh davkov, so bili uvrščeni v prvi volilni razred, srednji v drugi volilni razred, najštevilčnejši z najnižjimi davčnimi prispevki pa v tretji volilni razred. Takšen volilni sistem se je ohranil do leta 1907, ko so bili z volilno reformo volilni razredi odpravljeni .

Občinski odbor. — Občinski odbor je svoje delo opravljal na sejah, ki jih je vodil župan. Na njih je v mejah pristojnosti, ki mu jih je dajal zakon,  sprejemal letni občinski proračun in zaključni račun ter obravnaval vprašanja, ki so bila v njegovi pristojnosti in so bila pomembna za vse prebivalce občine. Katera vprašanja vse konkretno je obravnaval, ni mogoče ugotoviti, ker se zapisniki njegovih sej niso ohranili. Ves arhiv občine Škofja vas je bil namreč neznano kdaj uničen in se od njega ni ohranil niti en sam dokument. Zaradi tega tudi ni mogoče ugotoviti imen in priimkov odbornikov in njihovih namestnikov, ki so bili v obdobju 1875–1941 izvoljeni v občinski odbor.

Občinsko predstojništvo in župan.Občinsko predstojništvo in župan sta predstavljala izvršilni organ občinskega odbora. Tako župana kot člane občinskega predstojništva (ti so bili trije) so izvolili volilni upravičenci na istih volitvah, kot so volili odbornike občinskega odbora in njihove namestnike. Njihova mandatna doba je trajala tri leta. V obdobju 1875–1941 so se  v občini Škofja zvrstili naslednji župani:[14] 

Prvi župan novoustanovljene občine Škofja vas je leta 1875 postal posestnik in mlinar Ignacij Premšak, po domače Kopač iz Škofje vasi, ki je županoval do leta 1877, ko je moral odstopiti, ker je šel v konkurz. Po prehodnem obdobju je leta 1880 župansko  funkcijo prevzel  kmet Jožef Okorn,  njemu pa so do konca prve svetovne vojne leta 1918 sledili: Mihael Bikošek (izvoljen leta 1890), kmet in mlinar iz Gradišča, Jožef Jošt (izvoljen leta 1903) in Martin Vrečko (izvoljen leta 1913), ki je občino vodil v obdobju prve sbetovne vojne. Na volitvah leta 1921 je bil za župana izvoljen Jožef Samec (po domače Maksič), posestnik v Spodnjem Arclinu, ki je leta 1925 župansko funkcijo sam odložil. Tedaj ga je na položaju župana nasledil Jožef Kožuh, ki je občino vodil tudi po volitvah leta 1927. Zaradi uvedbe šestojanuarske diktature kralja Aleksandra leta 1929 so bile naslednje (in hkrati zadnje) občinske volitve šele 25. oktobra 1936. Na njih je bil za župana izvoljen Ignacij Samec (po domače Pušen), ki je občino Škofja vas vodil do okupacije aprila 1941.

Administrativne posle v občini Škofja vas je opravljal njen tajnik. Prvi njen tajnik je bil Ferdo Škoflek, ki je to službo opravljal še v občinah Višnja vas, Nova Cerkev in Šmartno v Rožni dolini.[15] Župani in tajniki so sprva poslovali kar na županovem domu, nato pa je župan Jožef Okorn dal ob cesti pred mostom čez Hudinjo zgraditi občinsko poslopje, v katerem  je sedaj poštni urad. To je bilo takrat še pritlično, med okupacijo pa  so ga nemške okupacijske oblasti nadzidale za eno nadstropje. Po drugi svetovni vojni so dozidali zadružni dom (sedanji kulturni dom), v njem pa so sedaj prostori Kulturnega društva Bratov Dobrotinšek Škofja vas.

Postavitev osnovne (ljudske) šole za otroke iz občine Škofja vas v Leskovcu

Zakon o ustanavljanju, vzdrževanju in obiskovanju ljudske šole iz leta 1870 je določal, da je osnovno (ljudsko) šolo potrebno ustanoviti povsod tam, kjer je v razdalji ene ure hoda po petletnem povprečju več kot 40 otrok, ki morajo obiskovati več kot 4 kilometre oddaljeno šolo. Ustanavljanje in vzdrževanje osnovnih šol sta bili dolžnost občin. Ker v občini Škofja vas ni bilo osnovne šole, so morali otroci  z njenega območja v osnovno šolo hoditi v Celje, Vojnik, na Blagovno in na Teharje. Da bi zadostili zgoraj navedenim zahtevam zakona, je bilo v občini nujno ustanoviti in postaviti osnovno šolo.[16] Sprva je bilo predvideno, da se šola ustanovi v Škofji vasi in je bil s tem namenom že ustanovljen Krajevni šolski svet Škofja vas. Ker pa to ni bila primerna lokacija, saj bi bila šola od nekaterih krajev v občini preveč oddaljena, je bilo leta 1887 odločeno, da se ustanovi v Leskovcu. 

To je imelo za posledico, da je bil Krajevni šolski svet Škofja vas razpuščen,  namesto njega pa je bil ustanovljen Krajevni šolski svet Ljubečna, ki bi moral prevzeti naloge v zvezi izgradnjo šole. Ker pa bi gradnja šolskega poslopja predstavljala veliko finančno breme, sta se občina in krajevni šolski svet temu na vse načine upirala. Končno sta pod pritiskom šolskih oblasti morala popustiti in pristati na njeno izgradnjo, vendar se je to zgodilo šele leta 1900. Tega leta je občina za zidavo šolske zgradbe kupila zemljišče od kmeta Blaža Čečka v Leskovcu. Z gradnjo šolskega poslopja, za katerega je načrte izdelal stavbenik Ferdinand Gologranc, so pričeli pomladi 1902, do avgusta tega leta pa je bilo že pod streho. Šolska zgradba je bila povsem dokončana leta 1903 in 11. novembra tega leta se je v njej začel pouk.


[1] Deželni zakonik in ukazni list za vojvodstvo Štajersko XIX. del, tečaj 1875, str. 148.

[2] Prav tam.

[3] Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 35/1936.

[4] Občine Dravske banovine v letih 1933 –1937; izdala in založila »Županska zveza« v Ljubljani 1937.

[5] Specialni krajevni repertorij za Štajersko, Dunaj 1918, str. 23.

[6] Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939, str. 4 in 5.

[7] Specialni krajevni repertorij za Štajersko, Dunaj 1918, str. 23.

[8] Prav tam.

[9] Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939, str.  4 in 5.

[10] Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, (1848-1941), Celje 1974, str. 105.

[11] Prav tam.

[12] Prav tam.

[13] Prav tam.

[14] Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, (1848–1941), Celje 1974, strani 104, 105, 431 in 432.

[15] Janko Orožen, navedeno delo, str. 432.

[16] Problematiko ustanovitve osnovne šole za občino Škofja vas v Leskovcu   podrobno obravnava Helena Verdev v svojem prispevku Sto let učenosti na Ljubečni, ki je objavljen v publikaciji 100 let osnovne šole na Ljubečni, Celje, 2003. 

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories

Organisation

Partner


Region selection


2008 - 2022 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.