skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Zemljiške gospoščine, ki so jim v obdobju fevdalizma pripadale podložniške kmetije v Škofji vasi in njeni bližnji okolici

V obdobju fevdalizma, ki se je v avstrijskih deželah zaključilo z marčno revolucijo leta 1848, je veljal princip, da mora vsak kmet imeti svojega zemljiškega gospoda (fevdalca), ki je lahko bil ali posvetni ali pa cerkveni. Ta princip je seveda veljal tudi za kmete na območju Škofje vasi in njene bližnje okolice. V obdobju od srednjega veka pa do sredine 19. stoletja, ko je bil fevdalizem v avstrijskih deželah odpravljen, so kmetije prehajale iz rok v roke različnih zemljiških gospoščin.[1]

Škofja vas

Kot prvotni zemljiški gospodje kmetij v Škofji vasi se, kakor smo že navedli,  omenjajo škofje  krške škofije s sedežem v Krki (Gurk) na Koroškem, po katerih je kraj dobil svoje ime. Krški škof je leta 1235 podelil žičkemu samostanu 3 kmetije v Škofji vasi. Za krškimi škofi se kot lastnik Škofje vasi omenja deželni knez, ki jo je podeljeval raznim zemljiškim gospodom. Tako jo je leta 1474  dobil v upravo Benko plemeniti Dolski (Lustthal), za njim pa jo je prevzel urad deželnega kneza v Šoštanju. Leta 1498 je Škofja vas štela 20 podložniških kmetij. Leta 1503 je deželni knez Škofjo vas s Šoštanjem in Katzensteinom (Mačjim ali Šentflorijanskim gradom) podelil Ivanu Kacijanarju. Leta 1540 jo je imela hči Sholastika, leta 1554 pa Sigmund Galler.

V okviru šoštanjskega zemljiškega gospostva je Škofja vas ostala do leta 1588, ko se je od njega ločila. Kasneje je Škofja vas prešla pod zemljiško gospostvo Konjice, vendar ni mogoče natančneje ugotoviti, kdaj se je to zgodilo.  Kot posest konjiške zemljiške gospoščine se prvič omenja šele v njenem urbarju iz prve polovici 17. stoletja. Leta 1754 je bilo na območju Škofje vasi 33 kmečkih podložnikov, med katerimi pa jih je bilo iz Škofje vasi samo 18, ostali pa so bili  kmetje iz soseščine. Pod konjiško zemljiško gospoščino je Škofja vas spadala vse do odprave fevdalizma leta 1848.

Sv. Marjeta (Šmarjeta)

Kraj se je vse do leta 1952 imenoval Sv. Marjeta (nemško: Sankt Margarethen), ime pa je dobil po cerkvi sv. Marjete, ki je stala na južnem koncu naselja in so jo v času jožefinskih cerkvenih reform konec 18. stoletja podrli. Tako kot Škofja vas je bila tudi Sv. Marjeta verjetno prvotno v posesti krških škofov, hkrati pa je bila pod močnim vplivom vojniške in celjske gospoščine. Iz krške fevdne knjige je razvidno, da jo je leta 1629 dobil v fevd V. pl. Mauerberg in da so jo njegovi dediči imeli v posesti še leta 1713. Ti so svojo posest verjetno izročili cerkvi sv. Marjete. Nekatere kmetije v Šmarjeti so pripadale tudi ženskemu samostanu v Mekinjah pri Kamniku. Leta 1755 se kot lastnica šmarješkega imenja navaja Marija Konstancija pl. Podobnik, rojena Kramberger. Ko je bilo leta 1802 imenje pripisano konjiški gospoščini, je imelo 9 kmetij.

Prekorje

Na območju Prekorja je bilo do leta 1759 5 urbarialnih kmetij podložnih  celjskemu špitalu, tega leta pa so prešle pod zemljiško gospoščino Novo Celje. V prvi polovici 19. stoletja sta nastali še dve novoceljski dominikalni kmetiji. Tri manjše špitalske oziroma novoceljske kmetije so bile gorske, kar pomeni, da so njihovo zemljiško posest predstavljali predvsem vinogradi.

Arclin

Večina kmetij v Arclinu je bila prvotno podložna vojniški gospoščini, ki je v 14. stoletju postala last grofov Celjskih.  Po njihovem izumrtju je vojniška gospoščina prišla najprej v last deželnega kneza (Habsburžana), nato v last gospoščine Zalog (Sallach) pri Petrovčah, katere lastniki se v 18. stoletju omenjajo Schrattenbachi. Poleg kmetij, ki so bile v lasti vojniške oziroma zaloške zemljiške gospoščine, je nekaj kmetij v Arclinu pripadalo tudi trgu Vojnik in je z njimi upravljal njegov magistrat..

Zadobrova

Večino območja Zadobrove je predstavljal neobdelan, redko poraščen svet, za katerega se je uporabljal izraz gmajna. Ob koncu fevdalne dobe je bilo tu 12 starih kmetij in 8 odcepkov. Kmetije so bile v lasti zemljiške gospoščine Zalog in magistrata trga Vojnik.


[1] Vsi navedeni podatki o tem, kateri so bile te zemljiške gospoščine, so povzeti iz: Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I . del, Od začetka do leta 1849, Celje 1971, str. 475 – 483.

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories

Organisation

Partner


Region selection


2008 - 2022 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.