Leta 1953 je bil Otmar imenovan za mojstra v dodelavi vegetabil izdelkov. V tistem času so v IUV izdelovali goveje in svinjske bokse, podloge ter ovčje in kozje nape – v glavnem vse za galanterijske namene. Posebej iskani so bili antik izdelki.
IUV je bila v obdobju 1958–1962 v zelo slabem stanju, predvsem zaradi notranjih nesoglasij. Posredovati je morala notranja uprava. Na Vrhniko so poslali Antona Debevca[1], da bi ocenil situacijo in zaprl podjetje, če bi bilo to potrebno. Po pregledu stanja je od strokovnega kadra zahteval, da so predstavili svoje delo, izdelke pa je dal na oceno na Gospodarsko zbornico. Ugotovili so, da so izdelki po kvaliteti ustrezni, da pa je potrebno v tovarni narediti red in nadaljevati s proizvodnjo.
Fiksiranje kazeinskih dodelav z lakom
Ena zanimivejših inovacij, plod timskega dela s Francom Miheličem, je bila fiksiranje kazeinskih dodelav z lakom. Do takrat se je za fiksiranje kazeinskih barv uporabljal samo formalin. Problem pri formalinu je, da nikoli ne neha delovati in pogosto povzroči pokanje dodelave, pri laku pa teh težav ni. O tej inovaciji je kasneje pripovedoval inženir Mihelič. Z Otmarjem sta bila v sredini 60. let 20. stoletja skupaj na usnjarskem simpoziju v Nemčiji in ko sta v razpravi omenila fiksiranje rastlinskih dodelav z lakom, so se poslušalci samo nasmihali. Čez nekaj let pa so na podobnem seminarju o tem razpravljali kot o čisto normalnem tehnološkem postopku.
Svinjski velur kot oblačilni velur
Najpomembnejša in največja inovacija, ki sta jo izdelala Otmar Jeršinovič in Franc Mihelič, pa je bil svinjski velur. Ta izdelek je v naslednjih desetletjih predstavljal najpomembnejši vir dohodka IUV. Receptura sega v leto 1958, za kar sta prejela priznanje direktorja Milivoja Hladnika[2]. Ameriški kupec Raider je takrat na Vrhniki naročil nubuk usnje na kozjih kožah. Zahteval je velike kože in nizko ceno, obenem je moralo biti usnje zračno.
Nalogo za pripravo tehnologije je dobil Otmar Jeršinovič. Velikih kozjih kož ni bilo na razpolago, obenem je bila cena surovin previsoka. Ker je želel obdržati naročilo, se je odločil, da poizkusi s svinjskimi kožami. Vse kar je bilo na razpolago, pa je bilo po lični strani neprimerno za nubuk. Edino kar so v tistem trenutku v IUV lahko ponudili, je bil svinjski velur. Dobra stran svinjske kože je, da ima pore skozi cel prerez in tako zagotavlja dihanje oziroma zračnost usnja. Kupec je ponujeno blago sprejel in tako je bila osnova za izdelek narejena. Ta oblika se je pojavila kot sprejemljiva za tapetniške, obutvene in galanterijske namene. Trend, oziroma želja pa je bila, narediti oblačilni velur. In ta je nastal leta 1961 – prva receptura je bila beležena 23. februarja 1961. Ta možnost se je na trgu prijela in povpraševanje po njem je začelo zelo hitro naraščati.
Za ilustracijo: usnjarna Vrhnika je imela v letu 1982 dnevno proizvodnjo 21.000 m2 usnja, od tega približno 50 % velurja in velur cepljenca, kar je predstavljalo letno 2. 350 000 m2 usnja. Med letoma 1980 in 1990 je 50 % vsega na Vrhniki proizvedenega usnja predstavljal svinjski velur. Nekatere na Vrhniki proizvedene nape so imele za osnovo velur. Pri napah na velur strani je bila kvaliteta odvisna od kvalitete velurja. Obdobje med letoma 1960 in 1970 je bil čas, ki ga je velur potreboval za svojo uveljavitev. Med letoma 1970 in 1980 pa je imel že sloves izdelka, ki nima konkurence na svojem področju. To dejstvo pojasnijo besede predstavnika firme Comest Italija, ki je na usnjarskem sejmu v Parizu leta 1980 izjavil: “Na svetu so samo tri usnjarne za predelavo svinjskih kož: 1. IUV kot največja, 2. IUV kot najkvalitetnejša in 3. IUV kot najsolidnejša.”
Tako ni nenavadno, da so predstavniki Sovjetske zveze IUV v tem času ponudili za tehnologijo in vpeljavo le-te z uporabo njihovih kemikalij brezplačno oskrbo surovih kož za desetletno proizvodnjo. V IUV se za to ponudbo niso odločili.
Uvedba suhega cepljenja
Velika in finančno uspešna inovacija je bila tudi uvedba suhega cepljenja. Predlagatelj za uvedbo je bil prav Otmar Jeršinovič. Verjetno je do tega predloga prišlo okrog leta 1973, saj je bil 19. junija 1975 za zasluge in dosežene uspehe pri delu, na področju tehnologije in organizacije dela odlikovan z redom dela s srebrnim vencem.[3]
Pri suhem cepljenju se izkoristek surovine iz prejšnjih 8 % pri cepljenju v lugu poveča na 39 %. Obenem se zmanjša ekološki odpadek in poveča tržna vrednost, ki je prej praktično ni bilo, saj se je večina usnja odstružila in tako postala odpadek. Prav v tem času je bilo veliko povpraševanje izdelkov iz svinjskega velurja za ameriški trg in svinjski veluriziran cepljenec, ki je predstavljal 55 % vseh pridobljenih cepljencev, je bil kot nalašč za ta namen.
[1] Anton Debevec je leta 1962 prevzel vodenje IUV in jo vodil 37 let, do upokojitve leta 1999.
[2] Milivoj Hladnik je bil drugi direktor IUV, nasledil je Andreja Verbiča. Tretji direktor je bil Slavko Zule, četrti pa Anton Debevec.
[3] Red dela je bilo odlikovanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki se je podeljevalo posameznikom, organizacijam združenega dela in drugim organizacijam in enotam oboroženih sil SFRJ za posebne zasluge, ki so jih dosegli v gospodarstvu in za delo, ki je bilo posebnega pomena za napredek države v drugih družbenih dejavnostih.
