Ob 60. obletnici rojstva in desetletnici sprejetja pravilnika o Goropevškovih nagradah
Nekateri ljudje pustijo za seboj več kot knjige, članke in strokovne dosežke. Pustijo tudi ideje, sodelovanja in delo, ki se nadaljuje po njihovi smrti. Mag. Branko Goropevšek, zgodovinar, bibliotekar, domoznanec in dolgoletni direktor Osrednje knjižnice Celje, je bil eden tistih, ki so pomembno zaznamovali razvoj slovenskega zgodovinopisja in domoznanske dejavnosti v knjižnicah. Njegovo ime danes nosijo Goropevškove nagrade, namenjene prepoznavanju izjemnih dosežkov na področju domoznanstva in kulturne dediščine.
Od Prebolda do Celja
Branko Goropevšek se je rodil 18. oktobra 1966. Doma je bil iz Prebolda, na katerega je ostal močno navezan tudi pozneje, ko se je poklicno in osebno povezal s Celjem. Kot v prispevku Zgodovinarji, kaj hočemo! piše dr. Bojan Cvelfar, je bil ponosen na svoj rodni kraj in se je k staršem ter prijateljem rad vračal. Čeprav je postal ponosen Celjan, je Prebold ostal njegov prvi dom v srcu.
Po študiju zgodovine in geografije na takratni Pedagoški fakulteti v Mariboru je leta 1991 pridobil naziv profesorja zgodovine in geografije. Istega leta se je zaposlil v Osrednji knjižnici Celje, kjer je začel svojo dolgoletno poklicno pot. Zgodovinsko znanje je tako povezal s knjižničarskim delom, raziskovanjem lokalne preteklosti in skrbjo za domoznansko gradivo.
Že od začetka je bilo njegovo delovanje prežeto z zanimanjem za zgodovino in željo, da bi njene ugotovitve približal širši javnosti. Ni se omejeval na akademsko raziskovanje, temveč je pisal tudi za lokalni časnik, sodeloval pri strokovnih publikacijah in pripravljal prispevke za različne javne predstavitve. Zgodovina je bila zanj področje raziskovanja, obenem pa tudi način razumevanja okolja, v katerem živimo.
Raziskovalec slovenske in celjske zgodovine
Branko Goropevšek se je uveljavil predvsem kot poznavalec politične zgodovine Slovencev na Spodnjem Štajerskem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Pomemben mejnik njegove raziskovalne poti je bilo magistrsko delo Slovenci na Štajerskem 1907–14, ki ga je uspešno zaključil leta 2001. Leta 2006 je izšlo tudi v knjižni obliki pod naslovom Štajerski Slovenci, kaj hočemo!
V raziskovanju se je posvečal političnim procesom, strankarskemu življenju, narodnim nasprotjem in vprašanjem, ki so oblikovala slovensko družbo na začetku 20. stoletja. Kot avtor gesel je sodeloval pri Enciklopediji Slovenije in Slovenski kroniki 19. in 20. stoletja. Njegova osebna bibliografija obsega več kot 130 znanstvenih in strokovnih člankov, poleg tega pa je sodeloval pri številnih zbornikih in drugih publikacijah.
Pomemben del njegovega raziskovalnega dela je bil namenjen Celju in okolici. Raziskoval je prostorski razvoj mesta, celjsko gimnazijsko vprašanje, zgodovino Savinje in vodovoda, kulturno življenje, narodno čitalnico ter zgodovino bolnišnice. Med njegovimi deli posebej izstopa monografija Stoletje v Celju, v kateri je skozi zgodovinske dogodke in slikovno gradivo predstavil razvoj mesta v 20. stoletju.
Znal je povezovati zgodovinsko raziskovanje z geografskim znanjem in lokalnim okoljem. Prav ta širina mu je omogočala, da je posamezne dogodke razumel v njihovem družbenem, političnem in prostorskem kontekstu. Njegovi prispevki so tako dopolnjevali poznavanje slovenske zgodovine, hkrati pa ohranjali spomin na ljudi, ustanove in dogodke, ki so zaznamovali Celje in širšo regijo.
Zgodovinsko društvo Celje in oživitev strokovnega življenja
Goropevškovo delovanje ni bilo omejeno na knjižnico in individualno raziskovanje. Pomembno vlogo je odigral tudi pri povezovanju zgodovinarjev in oživljanju strokovnega življenja v Celju.
Leta 1992 je prevzel vodenje Zgodovinskega društva Celje, ki je po obdobju zastoja znova zaživelo. Pod njegovim predsedovanjem med letoma 1992 in 1996 se je društvo okrepilo, organiziralo predavanja, predstavitve knjig in strokovna srečanja ter povezovalo poklicne in ljubiteljske zgodovinarje.
Pomemben dosežek tega obdobja je bil začetek izhajanja revije Zgodovina za vse. Prvotno načrtovani društveni bilten je prerasel v zgodovinsko revijo, ki je želela preteklost predstavljati tudi skozi zanimive in dostopne pripovedi iz življenja ljudi. Goropevšek je bil med pobudniki in sodelavci tega projekta, ki je prispeval k širjenju zgodovinskega znanja zunaj ozkega kroga strokovnjakov.
Med letoma 2002 in 2004 je bil predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Sodeloval je na številnih znanstvenih simpozijih in strokovnih posvetovanjih doma in v tujini ter se aktivno vključeval v raziskovalno delo mladih v okviru projekta Mladi za Celje.
Njegovo delovanje je zaznamovala sposobnost povezovanja. Zgodovinsko društvo, knjižnica, muzeji, arhivi, raziskovalci in mladi niso bili ločeni svetovi, temveč različni sodelavci pri skupnem prizadevanju za boljše poznavanje preteklosti.
Knjižničar in domoznanec, ki je povezoval stroko
Leta 1991 se je zaposlil v Osrednji knjižnici Celje, kjer je prevzel delo na področju domoznanstva. Leta 1997 je postal prvi predsednik Sekcije za domoznanstvo pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, pozneje imenovane Sekcija za domoznanstvo in kulturno dediščino.
Sekcija je nastala iz potrebe po tesnejšem sodelovanju med slovenskimi knjižničarji, ki so skrbeli za domoznansko gradivo. Knjižnice so se soočale z različnimi kadrovskimi in organizacijskimi pogoji, vprašanji zbiranja, obdelovanja in hranjenja gradiva ter potrebo po skupnih strokovnih usmeritvah.
Goropevšek je sodeloval pri oblikovanju smernic, ki so domoznansko dejavnost povezovale na nacionalni ravni. Pomembno je bilo vzpostavljanje rednih srečanj domoznancev iz različnih slovenskih knjižnic, izmenjava izkušenj ter iskanje skupnih rešitev za razvoj tega področja. Domoznanstvo se je tako vse jasneje uveljavljalo kot pomemben del knjižničarske stroke.
Leta 2001 je prevzel vodenje Osrednje knjižnice Celje. Kot direktor je deloval do svoje smrti leta 2012. V tem obdobju je ostal povezan z domoznansko dejavnostjo in nadaljeval prizadevanja za razvoj knjižnice kot ustanove, ki poleg dostopa do knjig omogoča raziskovanje, kulturno udejstvovanje in ohranjanje lokalnega spomina.
Pomemben prostorski mejnik njegovega direktorskega obdobja je bila obnova in dozidava knjižnice na Muzejskem trgu. Leta 2010 so bili prenovljeni prostori slovesno predani svojemu namenu. Knjižnica je dobila sodobnejše pogoje za izvajanje svojega poslanstva, ki vključuje tudi skrb za domoznanske zbirke in dostopnost kulturne dediščine.
Človek za strokovnimi dosežki
V zborniku Domfest ’22: domoznanstvo za vse generacije je dr. Vlasta Stavbar v prispevku Razvoj in prepoznavnost domoznanstva predstavila Goropevškovo vlogo v slovenskem knjižničarstvu ter razvoj domoznanske dejavnosti. Ob strokovnih dosežkih se ga spominja tudi osebno – kot kolega in prijatelja, s katerim so se srečevali v pogovorih, druženjih in živahnih razpravah o domoznanstvu, zgodovini in različnih pogledih na svet.
Takšna pričevanja dopolnjujejo življenjepis in bibliografijo. Kažejo človeka, ki ni le opravljal strokovnih nalog, temveč je znal vzpostavljati odnose, izmenjevati ideje in sodelovati z drugimi. Tudi Cvelfarjev zapis poudarja njegovo povezovalno vlogo med celjskimi kulturnimi ustanovami.
V njegovem delu se zato prepletajo tri razsežnosti: zgodovinsko raziskovanje, knjižničarsko poslanstvo in sodelovanje z ljudmi. Prav njihova povezanost pomaga razumeti, zakaj je njegovo ime ostalo pomembno tudi po njegovi smrti.
Branko Goropevšek je umrl 13. septembra 2012, star 45 let. Njegova strokovna pot se je končala prezgodaj, vendar so številna raziskovalna dela, projekti in povezave, ki jih je pomagal vzpostaviti, ostali del zgodovine celjskega in slovenskega knjižničarstva.
Goropevškove nagrade – strokovna zapuščina, ki živi naprej
Spomin na Branka Goropevška se nadaljuje tudi skozi nagrade, poimenovane po njem. Pobuda za njihovo ustanovitev se je začela leta 2015 v Osrednji knjižnici Celje na pobudo Srečka Mačka. Nastala je iniciativna skupina, v kateri so sodelovali Srečko Maček, Andreja Videc, Polonca Bajc Napret, Mira Petrovič in Matjaž Neudauer iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je skupino vodil.
Leta 2016 je skupina Upravnemu odboru Zveze bibliotekarskih društev Slovenije uradno predlagala ustanovitev nagrade, ki bi nosila ime mag. Branka Goropevška, prvega predsednika Sekcije za domoznanstvo in kulturno dediščino ter nekdanjega direktorja Osrednje knjižnice Celje.
Pravilnik o Goropevškovih nagradah je bil prvič sprejet na občnem zboru Zveze bibliotekarskih društev Slovenije 13. maja 2016, dopolnjen pa 8. maja 2025. Prva komisija za nagrade je bila izvoljena 28. septembra 2017. Sestavljali so jo predsednik Srečko Maček ter članici dr. Vlasta Stavbar in Zdenka Žigon.
Prve nagrade so bile podeljene leta 2018 na 5. Domfestu, posvetovanju slovenskih domoznancev. Od takrat se podeljujejo bienalno, praviloma v okviru Domfesta. Njihov namen je prepoznati izjemne dosežke na področju domoznanstva in kulturne dediščine ter spodbuditi razvoj in promocijo domoznanske dejavnosti v slovenskih knjižnicah.
Nagrade se podeljujejo v dveh oblikah. Goropevškovo priznanje je namenjeno članom Sekcije za domoznanstvo in kulturno dediščino pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, ki so s svojim strokovnim delom pomembno prispevali k razvoju domoznanske dejavnosti in krepitvi njenega ugleda v lokalnem, regionalnem, državnem ali mednarodnem okolju. Goropevškova listina pa je namenjena partnerjem, podpornikom, sponzorjem in donatorjem, ki s svojim delom spodbujajo ter podpirajo delovanje Sekcije.
Med prejemniki Goropevškovega priznanja so Nataša Kokošinek (2018), Silvo Grmovšek (2022), dr. Vlasta Stavbar (2024), dr. Teja Zorko (2026) in mag. Nina Hriberšek (2026). Goropevškovo listino so prejeli Marijan Brecelj in mag. Matjaž Neudauer (oba 2018), Vili Resman (2022), Primož Premzl (2024), Občina Vojnik (2026) in Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine (2026).
Nagrado je oblikoval Jože Domjan, izdelavo pa je omogočila Osrednja knjižnica Celje. Podeljuje jih Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, s čimer je strokovna skupnost Goropevškovo ime povezala z delom ljudi, ki nadaljujejo prizadevanja za ohranjanje in predstavljanje kulturne dediščine.
Deset let po sprejetju pravilnika lahko na nagrade gledamo kot na trajnejšo obliko spomina. Ne ohranjajo le imena nekdanjega direktorja celjske knjižnice, temveč poudarjajo vrednote, ki so zaznamovale njegovo delo: strokovnost, raziskovanje, povezovanje, odgovornost do lokalne zgodovine oziroma domoznanstva .
Spomin na preteklost je odgovornost do prihodnosti
Leta 2025 je bil Branko Goropevšek vključen tudi v serijo videoportretov Znanilci bibliotekarske stroke, s katerimi Zveza bibliotekarskih društev Slovenije počasti spomin na knjižničarje, ki so pomembno prispevali k razvoju stroke.
https://www.zbds-zveza.si/znanilci-bibliotekarske-stroke-8/
(Znanilci bibliotekarske stroke (6) mag. Branko Goropevšek. Pripravila: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije).
Ob 60. obletnici njegovega rojstva in desetletnici sprejetja pravilnika o Goropevškovih nagradah se tako srečujeta osebni spomin in širša strokovna dediščina. Prvi ohranja podobo zgodovinarja, kolega, prijatelja in povezovalca. Druga se nadaljuje skozi raziskovalno delo, knjižnične zbirke, strokovna srečanja in priznanja, ki spodbujajo razvoj domoznanstva.
Domoznansko delo pogosto nastaja tiho in postopoma: v urejanju dokumentov, raziskovanju starih fotografij, zapisovanju pričevanj, pripravi bibliografij in odkrivanju zgodb, ki bi sicer lahko utonile v pozabo. Prav zato je pomembno, da knjižnice in druge ustanove kulturne dediščine takšno delo prepoznavajo in podpirajo.
Zapuščina Branka Goropevška nas spominja, da preteklost ni nekaj oddaljenega in zaključenega. Živi v gradivu, ki ga ohranjamo, v zgodbah, ki jih pripovedujemo, in v znanju, ki ga predajamo prihodnjim generacijam.
Njegovo ime tako ostaja povezano s Celjem, slovenskim knjižničarstvom in domoznansko skupnostjo – ne le kot spomin na prehojeno pot, temveč kot spodbuda za nadaljnje raziskovanje, sodelovanje in ohranjanje kulturne dediščine.
