»Slavni občinski svet! Kadar se človek ozira nazaj na polminolo dobo v zgodovini naroda, tedaj zazre njegovo oko posamezne osebnosti, ki se visoko dvigajo nad svojo okolico, prav tako kakor visoko nad zeleno grmičevje štrli proti sinjemu nebu vitka in ponosna hoja. In taka prikazen je v kulturni zgodovini slovenskega naroda profesor Josip Stritar. Ta resnica prešinja vesolni slovenski svet danes, ko pozdravlja tega našega odličnega rojaka, čilega in krepkega, tista večerna zarja življenja, katero je nemila usoda odrekala dosedaj skoro brez izjeme in z neizprosno krutostjo slovenskim duševnim velikanom. Prav zategadelj pa bodi danes s tem večjim veseljem pozdravljen v središču slovenskega domovja jubilar in častni meščan te naše metropole, Josip Stritar.
In ako mi je sedaj dana izredna čast biti v tem pogledu in v tem trenotku tolmač iskrenih čutil bele Ljubljane, tedaj pač ne more biti moja naloga, da bi na dolgo in široko razkladal nevenljive kulturne zasluge našega današnjega častnega gosta; da bi to storil v zbornici, ki je te zasluge že navdušeno priznala, poklonivši našemu slavljencu največjo čast, ki jo more pokloniti živemu svojemu sinu, srce siromašnega slovenskega naroda. Iz poklicanejših ust slavi se danes in se bo slavil, dokler bo živel hvaležni narod, pesnik, pisatelj, kritik in estetik, organizator slovenskega slovstva, magister elegantiae slovenskega jezika, — slovenski Lessing, Jos. Stritar. On, ki je renesansi slovenske literature pritisnil značaj svoje krepke osebnosti, on, ki mu gre izmed prvih hvala za to, da je postal narod slovenski tudi v svetovni literaturi narodna individualnost; on, apostel najčistejšega človekoljubja in onega plamtečega rodoljubja, ki je po njegovih lastnih besedah na sebi moč; od tedaj, ko je prvič srebrno čisto zapel pred tridesetimi leti njegov zvon, pa do komaj preteklih dni, ko je odprl nežni slovenski mladini pot v čarobni svet najblažje poezije, oznanjujoč ji dan, oznanjujoč ji življenje; od dunajskih sonetov, duhovitih in zanosnih, polnih žareče ljubezni do domovine, pa do klasičnih umotvorov pripovedne in kritične literature. Meni pa naj bo dovoljeno, da naglašam na tem mestu le dvoje posebni zaslug Josipa Stritarja. Ako se ozremo raz okna te zbornice, tedaj zagledamo spomenik, s katerim je plačal narod slovenski stoprav [t. j.: šele] pred meseci častni dolg svojemu prvemu sinu, Francetu Prešernu. In tega Prešerna razkril nam je stoprav Josip Stritar! Njegova zasluga je v prvi vrsti, ako je prodrlo spoznanje Prešerna in njegovih nevenljivih poezij v sleherno slovensko srce; on je bil dosledno prvi buditelj tiste narodne požrtvovalnosti, ki je omogočila, da se dviga že danes v slovenski prestolici v bron vlita postava največjega Slovenca, njemu v slavo, živeči generaciji v čast in bodočim v bodrilo. V tem smislu slavimo danes še posebej dobrotnika slovenskega naroda in s tem tudi dobrotnika naše bele Ljubljane, ki jo nazivljamo po pravici srce naroda. Vsaj si je v srcu svojega srca izbral narod mesto za spomenik Prešernov.
In ko je pred enajstimi leti osorej v neskončnem bolu zatrepetalo to srce narodovo, ko je strašna prirodna sila pretila v prah in razvaline razdejati našo stolico, tedaj je bil zopet naš Josip Stritar prvi, ki je v prekrasnih elegijah celi kulturni svet klical na pomoč — slovenski Lizboni. Nam pa je liki nov Tirtej [?] jačil pogum in srce, kličoč: Pokonci glave — zopet lepša stala bela bo Ljubljana. Tudi te velike zasluge danes ne smemo pozabiti, ko ga pozdravljamo v slovenski Lizboni, po proroških njegovih besedah prenovljeni in prerojeni. In vzlic vsemu temu se bojim, da so britki občutki polnili Veliko srce našega slavljenca, ko je včeraj prestopil po dolgih letih zopet prag slovenske domovine. ‘Teneo te iterum, patria mea”, je pač vzdihnil — a ljubim te s solzami. Človeštvo ena bodi naj rodbina — rešitelj sveta bodi naj Slovan — tako je pel naš dični slavljenec iz dna svoje slovenske duše; ob veliki elementarni nesreči pa je
prorokoval: Glej, mir in sprava zopet je med brati, gorje njegovi duši, kdor med brati mir nam zopet ruši. A daleč, daleč oddaljeno od tega idealnega cilja našel je svojo domovino.
Žvenket orožja mu je donel nasproti ob meji, kjer stoje še vedno na braniku domovine v obupnem neenakem boju hrabri vojščaki slovenski; v srcu domovine samem pa divja meščanski boj neizprosneje, kakor kdaj . . . Naj bi mu ta žalostni prizor ne kalil prehudo veselja do povratka, niti vere v njegove vzvišene ideale. Sodbe od njega ne zahtevamo, zvesti besedam Helfertovim: Kdo more biti nepristranski? Samo kdor nima niti razsodnosti niti srca: kajti razsodnost je subjektivna in srce pristransko. Toda sursum cor — ti veliki pesnik ljubezni in človekoljubja! Nobeno drevo še ni rodilo v prvem letu sadu in tudi polstoletje je le kratko leto v zgodovini narodov. Kdor se hoče obvarovati britkih prevar — tako nas uči slovenski zgodovinar — naj ne zahteva, da drevo hitreje raste, kakor to pripušča neizprosni prirode zakon ; sadeže njegove pa zasajaj, da se podvoji in potroji dobrodejni plod. Človeštvo in narodnost sta — tako nas uči naš slavijenec — pojma, ki naj dvigata narode na one solnčne jasne višine, na katerih ni tekmovanja za gospodstvom, nego le za vence mirnega kulturnega napredovanja. In kdor pazno motri usodo zgodovinskih idej, njemu nudi vera v človeštvo tolažilno nado, da pride za nami rod, ki se bo prav tako čudil strupenim pojavom narodnostnega in kulturnega boja naše dobe, kakor si mi ne moremo tolmačiti zagrizenih in nečloveških bojev, verskih in stanovskih minulih vekov. In ko bo nastopilo to spoznavanje in spoznanje tudi v slovenskem narodu, tedaj bo to zmaga Stritarjevih idealov. Danes, ob sedemdesetletnici tega velikega moža pa se razlegaj iz srca hvaležne Slovenije širom domovine in tja do skrajnih mej slovanskega plemena oni edini glas, kateri mu je oznanil v pozdrav njegov „Zvon”: Ti naš, mi Tvoji ! Slava!«
Že med govorom so se prirejale slavljencu prisrčne ovacije, kadarkoli se je izgovorilo njegovo ime, a ob koncu govora se je strnila galerija z zbornico v burno manifestacijo. Župan je prevzel zopet besedo ter naglašal velike slavljenčeve zasluge, da je pokazal Slovencem pot do Prešerna, da je vedel oceniti pravo pesnikovo vrednost ter o tem poučil tudi slovenski narod. Zato predlaga, naj se Špitalske ulice, ki vodijo k Prešernovemu spomeniku, prekrstijo v Stritarjeve ulice. Predlog je bil z navdušenim pritrjevanjem sprejet. Končno je prebral brzojavko, ki jo je poslal dr. Gregorčič: »Učitelju mojemu slava, hvaležen sem mu jaz in ves narod.«
Nato se je vzdignil slavljenec ter se vidno ganjen zahvaljeval za dvojno počaščenje. Z velikim veseljem je opazoval, kako lepo se je razvilo priljubljeno mu mesto, za kar gre zasluga delavnemu občinskemu svetu in vrlemu županu. Najnovejše počaščenje se mu zdi preveliko, češ, da se ulice imenujejo le po možeh, ki jih že ni več. Njegovo skromnost so zavrnile znova navdušene ovacije, nakar je župan sejo zaključil.
