Življenjska pot in delo v dobro čebel in čebelarjev
Pred vami je dragocena življenjska zgodba o Rudolfu Galobu – Ziljanu in narodno zavednem koroškem Slovencu, ki ga je pot življenja ponesla na slovensko stran Koroške, v Mežico, kjer si je ustvaril družino in s svojim delom zapustil neizbrisne sledi.
Občina Mežica je pred Narodnim domom pred leti oblikovala prostor, kjer v »Aleji zaslužnih« izraža spoštovanje ter se spominja posameznikov, pomembnih za njeno rast in razvoj. 15. oktobra 2022 se je Mežica s slovesnim odkritjem doprsnega kipa Rudolfa Galoba poklonila njegovemu spominu. Ker je bil tako neskončno več kot le kot učitelj, šolski upravitelj, sadjar in čebelar, po čemer se ga spominja največ ljudi, je na njegovem spomeniku napis »prosvetitelj«.
Na dogodku ob odprtju njegovega kipa je mag. Tadej Pungartnik, direktor Koroškega pokrajinskega muzeja, v svoj nagovor vpletel tudi te besede:
Bil je priča gradnje mežiške šole, ki danes velja za eno izmed najlepših šol v Sloveniji. Glavni borec in graditelj nove šole je bil Vinko Möderndorfer, prav tako Ziljan, ki je s svojo pokončno držo in vztrajnostjo bil napoti tako angleškim lastnikom rudnika kot oblastem.
Če je bil Vinko Möderndorfer tisti, ki je izbojeval denar in zgradil šolo, pa je bil Rudolf Galob tisti, ki je mežiški šoli vdahnil dušo. Leta 1930 je postal njen upravitelj in tako postal odgovoren tudi za vrtec. Posvečal se je njunemu razvoju ter uvajal številne metode, ki so imele dobrobit na širšo mežiško družbo.
Poskrbel je za ureditev šolskega vrta, ki je poleg vzgojne note služil tudi socialni razsežnosti, saj so bili pridelki namenjeni šolski kuhinji. Z ženo Majdo sta bila pobudnika zasaditve okrasnih japonskih češenj, ki še danes krasijo Mežico in ob cvetenju izrisujejo znamenito nežno kuliso mežiške promenade.1
Galobova vnukinja Aleksandra Zrelec se je z veliko odgovornostjo in spoštovanjem lotila urejanja in popisa bogate dedove zapuščine, saj je to prepoznala kot svoje poslanstvo. Ljubeče je uredila tudi njegovo zbirko muzealij – čevnic in drugih čebelarskih pripomočkov, podrobno raziskala dedovo dokumentacijo, se poglobila v korespondenco ter znanstveno in strokovno literaturo, ki jo je zbiral in hranil ter podrobneje raziskala in ikonografsko interpretirala motiviko iz njegove zbirke čevnic – poslikanih panjskih končnic. O svojih vzgibih je zapisala:
Vsi v družini smo vedeli, da so tam, v »magacinu«, zložene in na suhem, vsaka z debelim slojem časopisnega papirja zavarovana pred prahom, vsak ovoj skrbno opremljen z nazivom motiva in letnico, napisano z njegovo lepo učiteljsko pisavo. Vendar nikdar ni govoril o njih, ni nam jih razkazoval ali povedal zgodbe naslikanega motiva, tudi ne, od kod in zakaj je posamezna čevnica prišla v njegovo zbirko. Niti z besedo ni nikoli omenil, kaj naj z njimi naredimo, in ko je umrl, jih nikomur posebej ni zapustil ali zaupal v varstvo. Prepustil jih je usodi in verjel, da nam je prenesel dovolj ljubezni do narodne in kulturne identitete Slovencev tu in onstran meje, da bomo znali ceniti ter ustrezno varovati in ohranjati zbrano dediščino.
Mene so lesene deščice s prijaznimi, toplimi barvnimi motivi očarale. Poklicale! Prevzela sem zbirko in jo začela proučevati. Nisem prepoznavala vsebine motivov, naslikanih na čevnicah, kot vnukinja čebelarja pa sem vedela, da so si naši predniki, globoko verni, preprosti, delovni, pogosto slabo pismeni, vajeni trdega življena in odrekanja, lepšali življenje tako, da so si na cvetočih travnikih postavili zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija. To je bil čebelnjak, posvetni prostor, v katerem je čebelar čuval in negoval svoje ljube muhe, ki so mu dajale med in vosek za lepše življenje. Hkrati je bil tudi njegov duhovni prostor, tu se je spočil, pomolil, si nabral moči, razmišljal in se napajal z lepoto; tisto, ki jo je dala narava in ono, ki jo je na panjih naslikal človek. Kakšno bogastvo!
Na njeno pobudo in skupaj s projektnimi partnerji ter sredstvi Občine Mežica ter Evropskega kmetijskega sklada je Galobova čebelarska zbirka leta 2012 dobila stalno mesto v nekdanjem Gutenbergerjevem mlinu v Mežici, ki je bil pred vojno v lasti družine Galobove žene Majde.
S prenovo poslopja nekdanjega mlina in z umestitvijo razstave, ki temelji na Galobovi zbirki poslikanih panjskih končnic ali čevnic, kot jih imenujejo na Koroškem, dopolnjujeta pa jo prikaz zgodovine objekta in usode njegovih lastnikov ter spominska soba Rudolfa Galoba, je tako na simbolen način obeležen pomen življenja in dela družin Gutenbergerjevih in Galobovih. Zgradba, dokumentacija, ki je povezana z njeno zgodovino, in zbirka panjskih končnic so dediščina, ki nastopa v vlogi pričevalke življenja družine in spomina nanjo.
Ob tem pa ne gre samo za obeležitev delovanja Rudolfa Galoba in njegove družine, saj se naštetim vsebinam pridružujeta še zgodba o zgodovini čebelarjenja v Mežici in Mežiški dolini in prikaz razvoja čebelarske organizacije na Koroškem, oboje predstavljeno z Galobovimi dokumenti in čebelarskimi orodji ter pripomočki, ki so jih za razstavo prispevali člani Čebelarske družine Mežica. Kot taka ima predstavitev vlogo pomnika za lokalno skupnost izjemno pomembne čebelarske dediščine, ustvarjene na temelju čebelarskega znanja. Pri njegovem širjenju in pospeševanju je imel ključno vlogo učitelj Rudolf Galob.1
V naslednjih letih je Aleksandra Zrelec z odločitvijo, da je potrebno oživiti tudi motive s panjev in povedati njih zgodbe, nadaljevala z raziskovanjem in 2019 v samozaložbi izdala obsežno monografijo Čevnice – motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba.2
Zgodba, ki jo berete, je delček te dragocene knjige. V njej je ob koncu zahval sodelujočim avtorica zapisala:
Ko sem spoznavala družinsko dediščino in je nastajala ta knjiga, nisem bila sama. Moja družina je bila z menoj, čutila pa sem se tudi globoko povezano s predniki, predvsem s starim očetom Rudolfom Galobom. Zato sem lahko vztrajala in srčno upam, da bi rekel: »Dobro si to naredila, Saška!«.
1 Iz govora ob odprtju doprsnega kipa Rudolfu Galobu / mag. Tadej Pungartnik, 2022 (tipkopis)
2Rogelj Škafar, Bojana: Čebelarska zapuščina Rudolfa Galoba : od družinske, lokalne do nacionalne dediščine (V: Čevnice : motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba, 2019, str. [15]-18)
3 Zrelec, Aleksandra: Čevnice : motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba. – Maribor : Gallob, 2019.






