Koroška ulica je najstarejša ohranjena mestna ulica. Predstavlja začetek državne ceste, ki je tudi v preteklosti vodila na Koroško. Njena severna pozidava izvira iz prve polovice 12. stoletja, ko so bile hiše še lesene stavbe in tako so se od številnih požarov v mestu kar štirje pričeli prav na Koroški cesti (v letih 1601, 1650, 1700, 1797). Ulica je bila prvič omenjena leta 1315 kot Markt (trg), šele leta 1438 se prvič omenja kot Khartner Gasse, pozneje pa so jo poimenovali Kaertner Strasse. Leta 1876 so celotno prometno povezavo od Glavnega trga do zahodne občinske meje poimenovali Kärtner Strasse, vse do leta 1919, ko so ime poslovenili v Koroška cesta.
Historistična arhitektura je na Koroški cesti vidna še danes, ko so fasade pretežno iz 19. stoletja, osnova pa je mnogo starejša. Že ob koncu 18. stoletja, z razvojem obrti in trgovine, so se stavbe pričele ločevati na stanovanjski in poslovni prostor.
Sredi 19. stoletja je Maribor dobil železniško povezavo, kar je povzročilo razvoj trgovine in obrti, zaradi česar je počasi prehajal iz sejemskega v pravo mesto. Vse to se je odražalo tudi na Koroški cesti. Do srede 19. stoletja je bila glavna trgovska in obrtniška ulica z lokali ter promenada mesta.
Leta 1919 je dobila slovensko ime – Koroška cesta. Leta 1941 so jo ponovno preimenovali z nemškim poimenovanjem, v letu 1945 pa se je vrnilo slovensko, ki ga nosi še danes.
Delček zgodovinske podobe je hranjen na razglednicah v Zbirki drobnih tiskov UKM.
Koroška cesta danes živi v izrazito dvodelni podobi. V nastavku iz Glavnega trga v svojem tlorisu še danes ohranja vse svoje prvotne značilnosti uličnega trga in s tem tudi večji del svoje prvotne srednjeveške podobe. Stavbe so še danes pretežno enonadstropne, le v njenem severnem delu jih je nekaj dvonadstropnih. V svojem nadaljevanju od Vodnikovega trga na zahod kaže funkcijo glavne mestne žile v predmestje in naprej.
V času baroka je bila barokizacija meščanskih hiš na ulici v bližini Glavnega trga zelo živahna, požari v letih 1795, 1797 in 1809 pa so sprožili močno klasicistično obnovo, tako da v ulici še sedaj vlada klasicistični slog. V času med I. svetovno vojno je Maribor vključno s Koroško cesto doživel veliko gradbenih posegov in uveljavila se je historistična arhitektura. Današnja podoba je pretežno videz 19. stoletja na starejši osnovi. Že ob koncu 18. stoletja, z razvojem obrti in trgovine, so se stavbe pričele ločevati na stanovanjski in poslovni prostor. Ta zasnova je na Koroški cesti vidna še danes. To pomeni, da so v pritličju razne trgovine, obrtne delavnice, lokali, nadstropja stavb pa so namenjena bivanju.
Sredi 19. stoletja je Maribor dobil železniško povezavo, kar je povzročilo še hitrejši razvoj trgovine in obrti in tudi Koroška cesta je začela izgubljati svoj poljedelski značaj. Maribor je počasi začel prehajal iz sejemskega v pravo mesto, kar se je odražalo tudi na Koroški cesti. Do srede 19. stoletja je bila glavna trgovska in obrtniška ulica z lokali ter promenada mesta. Počasi je izgubljala svoj značaj predvsem na račun razvoja Partizanske ceste, ki se je hitro razvijala zaradi bližine železniškega kolodvora, in Gosposke ulice kot glavne trgovske žile mesta.
Tako kot njena funkcija in podoba so se skozi čas spreminjala tudi poimenovanja Koroške ceste: od Markt (trg), preko Khartner Gasse, pozneje Kaertner Strasse in danes Koroška cesta. Še zmeraj pa vodi pešce od Glavnega trga mimo mestne tržnice in potem na obrobje na zahodu.
Literatura:
Jože Curk, Urbano-gradbena in komunalna zgodovina Maribora, ČZN 31, 1983, 148, 154
Sašo Radovanovič, Mariborske ulice, Maribor: Kapital, 2005
Jerneja Ferlež, Mariborska dvorišča: etnološki oris, Maribor: Mladinski kulturni center, 2001