Vse tri njegove parcele so se nahajale v tej VIII. ledini. Njihova skupna površina pa je merila samo 835 kvadratnih sežnjev (0,30 ha), od tega je bilo 0,12 ha njiv in 0,18 ha travnikov. Da je bil Pankracij ugleden mož je razvidno iz Krstnih knjig župnije Šmarje, kjer se večkrat pojavlja kot boter otrok. Takrat je župnik ob njegovem imenu večinoma zapisal Kirchenprobst (cerkveni ključar), včasih pa tudi Pfarrhöfe Suppan (župan Gospostva župnije). Najverjetneje se ni ukvarjal s kmetovanjem, saj mu njegova zemljiška posest tega niti ni dupuščala, prav gotovo pa je opravljal pomembne funkcije v šmarski cerkvi. Leta 1820 je na tej domačiji gospodaril Franc Perun, hišno ime Koltermacher (Koltermaher) pa nam najbrž hoče povedati še kakšno starejšo dejavnost pri tej hiši.
Iz župnije Šmarje pri Jelšah je tudi moja žena Marija in ob raziskovanju njenih prednikov sem kar dobro spoznaval našo bližnjo in daljnjo okolico. Ob tem me je zanimal tudi Franciscejski kataster iz leta 1825 in zanimivo mi je bilo, ko sem lahko za nekatere od prednikov na karti določil točno lokacijo, kjer je družina živela pred približno 200 leti. V spisovnem delu katastra sem potem našel še stavbne in zemljiške parcele, ki so jih imeli v lasti in ko sem vse skupaj združil še s podatki iz Matičnih knjig sem dobil kar dober vpogled o življenju posamezne družine.
Letos sem v okviru Domoznanskega krožka Knjižnice Šmarje pri Jelšah raziskoval še približno 40 let starejši Jožefinski kataster, katerega vsebina predstavlja dragocen vir za preučevanje zgodovine našega območja. Katastrski operat se je v času svoje veljavnosti hranil pri županu posamezne katastrske občine, danes pa je to delno ohranjeno gradivo javno dostopno v Arhivu Republike Slovenije (SI AS/1110, Jožefinski kataster za Štajersko, 1784–1790). Zapisano je v nemškem jeziku in poševni gotici, kar nekoliko otežuje njegovo branje in uporabo pri raziskovanju. Jožefinski kataster za Štajersko obsega 387 fasciklov, ki so bili od Republike Avstrije prevzeti v letih od 1981 do 1985 (SLAK, Dediščina katastrov, 2019, str. 16).
