Po vojni je bil Boštanj nacionaliziran, posest pa so uporabljali za kmetijsko dejavnost. Na njej so redili govedo in nastanili delavce. Grajske ruševine so postopoma odstranjevali, po podatkih Kataloga arhitekturnih spomenikov pa so bile leta 1955 podrte tudi preostale razvaline. Gradbeni material so nato uporabljali tudi drugje.
Od nekdanjega gradu so se tako ohranili le posamezni deli, med njimi del fasade z značilnim antičnim nastavkom in lep kamnit portal. Drugi deli kompleksa so ostali v ruševinah. Kot je zapisal Brečič, bi bila rekonstrukcija gradu praktično nemogoča.
Danes Boštanj tako ni več grad, temveč predvsem sled nekdanjega kompleksa v prostoru. Njegovo podobo in zgodbo ohranjajo preostanki stavb, stare razglednice in fotografije, zapisi raziskovalcev ter spomin ljudi, ki živijo v njegovi bližini. Od gradu, ki je na vzpetini nad Radenskim poljem stal skoraj štiri stoletja, je ostalo malo – dovolj pa, da lahko iz ohranjenih sledi še vedno sestavimo njegovo zgodbo.
