Reka Krka je v preteklosti v svojem zgornjem toku poganjala veliko žag in mlinov. Predvsem slednji so dajali posebno patino kulturni krajini ob Krki. Po drugi svetovni vojni in vse do začetkov 60-ih let je na tem področju delovalo 20 mlinov, potem pa je njihovo število začelo upadati. Danes je mlinov izredno malo (na njihovi lokaciji je danes več hidroelektrarn), pri čemer je Štupnikov mlin še edini delujoči mlin v tem delu Krke.
Štupnikov mlin in Ignacij Žitnik
Mlin stoji v naselju Fužina in je še zadnji delujoč valjčni mlin v zgornjem toku reke Krke. Star je približno 300 let, od leta 1965 je bil trikrat posodobljen. Danes ga poganja elektrika iz lastne hidroelektrarne. V mlinu meljejo različne vrste moke na tradicionalni mlinski kamen. Leta 1914 je v zgradbi, kjer je mlin, delovala prva elektrarna v Zagradcu, iz katere so dobivali elektriko vas Fužina, cerkev in župnišče.
Zgradba, v kateri se nahaja mlin, je rojstni kraj znanega Slovenca dr. Ignacija Žitnika (1857–1913). Bil je duhovnik, politik in časnikar. Javno politično življenje je začel pri časniku Slovenec kot pisec člankov in bil v letih 1887–1909 tudi odgovorni urednik tega časopisa. Deloval je tudi v Katoliškem političnem društvu, ki se je leta 1905 preimenovalo v Slovensko ljudsko stranko. Kot kandidat stranke je bil petkrat izvoljen v kranjski deželni zbor v različnih okrajih. Štirikrat je bil tudi izvoljen za državnozborskega poslanca in je bil tudi v dunajskem parlamentu član nekaterih odborov. Kot ugotavljajo nekateri, ni sodil v sam vrh Slovenske ljudske stranke, toda v njenem vodstvu je bil »med najbolj sposobnimi in požrtvovalnimi«.
Kramparjev mlin v Velikem Globokem
Ohranila se je ljudska razlaga (sicer ni edina) imena tega mlina. Gospodar s priimkom Travnik, ki je zidal mlin na začetku 19. stoletja (obnovljen je bil leta 1886), je bil prej delavec v železarni Fužina pri Zagradcu, kjer je koval krampe (od tu naj bi bilo ime mlina). V 20. stoletju je mlin, ki je danes preurejen v bivalno poslopje z dodano elektrarno (2019), še upravljala družina Travnik, za pokojnim očetom tudi Angela Travnik, ki je še zadnja delala v mlinu, dokler le-ta ni prenehal z obratovanjem.
Malenski mlin v Marinči vasi
Postavljen je bil v 19. stoletju. Zaradi slikovite lege so ga večkrat upodabljali na koledarjih. V sklopu poslopij mlina so pred drugo svetovno vojno in po njej zredili čez 20 svinj letno, ki so jih krmili z žitom iz mlina. Navada je bila (tako še v nekaterih mlinih), da je mlinar enkrat ali dvakrat tedensko odpeljal moko po vaseh in jo zamenjal za žito.
Bevčev (tudi Tempačev ali Andrejkatov) mlin na Grintovcu
Mlin, ki je sodil med starejše mline ob Krki, naj bi bil najprej last stiškega samostana in je imel tudi svojo kovačijo. Zgovorna je bila njegova lokacija ob nekdanji cesti, ki je nad naslednjim mlinom pod cerkvijo v Zagradcu zavila čez Krko in vodila naprej v Suho Krajino.
Škofov mlin v Zagradcu
Voda se je pri tem mlinu nabirala za naravnim jezom, ki je nastal na podlagi odlaganja lehnjaka v Krki. Lehnjak je bil v preteklosti pomemben gradbeni material.
Okljukarjev/Aklukarjev mlin na Bregu pri Zagradcu
Upravitelj tega mlina je bila v prejšnjem stoletju družina Žnidaršič, med njimi tudi Anton Žnidaršič. Tako kot v drugem mlinu tudi za tega velja, da so nekateri ljudje, ki so se sem vozili od daleč, kar počakali, da jim je mlinar zmlel žito (tudi po 5 ur in več). To čakanje so izkoristili za različne oblike družabnosti, npr. igranje kart, sklepanje novih poznanstev, tudi ljubezenskih.
Viri:
Tone Knez in Janez Bogataj: Po dolini zgornje Krke, Zavod SR za varstvo naravne in kulturne dediščine, Založba Obzorja Maribor, 1983.
Dobrodošli v Zagradcu, Turistično društvo Zagradec, 2013.
Branko Marušič: Sto slovenskih politikov, Prešernova družba, 2002.