Ob ustanovitvi leta 1951 je trgovsko podjetje Ljudska potrošnja iz Brežic združevala 11 prodajaln s 55 delavci. Leto dni pozneje se je poslovanje razširilo na grosisitčno dejavnost, iz katere se je leta 1954 razvilo samostojno trgovsko podjetje Krka. Obe podjetji sta se z leti širili, odpirali nove prodajalne in priključevali prodajalne kmetijskih zadrug. Vendar je večji razmah trgovina v Brežicah doživela šele po letu 1965, ko sta se obe podjetji načrtno lotili gradnje novih trgovin, posodabljanja obstoječih lokalov in specializacije prodajaln.
V letih 1951–1981 so v občini Brežice odprli 18 novih trgovin, Turist hotel v mestnem središču (v stavbi bivšega Narodnega doma) in tri gostišča. Podjetji sta si zaposlenim prizadevali postopoma izboljšati delovne razmere, kupcem pa ponuditi pestrejšo izbiro blaga ob kulturnejši postrežbi. V Brežicah so začeli kmalu razmišljati o izgradnji večje trgovske hiše, ki naj bi obogatila ponudbo, z večjo izbiro blaga pa pritegnila kupce.
Decembra 1973 je prišlo do združitve trgovskih podjetij Krka in Ljudska potrošnja, potem ko so pri obeh že dalj časa ugotavljali, da dve istovrstni delovni organizaciji v tako majhnem kraju predstavljata čedalje večjo oviro za nadaljnji razvoj trgovske dejavnosti v občini. Razdrobljenost trgovske mreže je predstavljala vse večjo težavo, saj so se začeli pogoji poslovanja slabšati, medtem pa so se zaloge blaga podvajale. Oboje je za posledico imelo preveliko število zaposlenih in dolžnikov. Združitev kolektivov v Trgovsko-gostinsko podjetje Posavje Brežice naj bi pripomogla k obvladovanju naštetih težav in pomanjkljivosti lokalne trgovine. Vendar so v Brežicah kmalu začeli spoznavati, da so jih zaradi večjih investicijskih sposobnosti v trgovinski dejavnosti druga regijska središča začela dohitevati in celo prehitevati.
Šele vključitev v podjetje Emona Ljubljana, po uspešnem referendumu julija 1977, je domačemu trgovskemu podjetju, ki se je od tedaj imenoval Delovna organizacija Emona Posavje Brežice, omogočila dostop do zadostnih finančnih virov in s tem uresničitev smelih načrtov. Med Ljubljano in Brežicami je bil sklenjen dogovor o skupnem nastopu na tržišču, vključitvi v interno banko Emona, postopni izgradnji sodobnih trgovskih lokalov v brežiški občini, krono dogovora pa je predstavljala odločitev za investicijo v moderno blagovnico, ki bi brežiško trgovino postavila v korak s časom in ji pridobila nove kupce. Pri postavitvi brežiške blagovnice ni bil nič manj pomemben, četudi docela prezrt, prispevek zaposlenih v kolektivu. Marija Popijač, ki je bila takrat kot trgovka zaposlena v brežiškem marketu, se spominja, da so se zaposleni v prid izgradnje blagovnice prostovoljno odpovedali vsaj dvema regresoma, številni od njih pa so podjetju celo posodili lastne devizne prihranke v nemških markah.
Vodstvo podjetja je glede nove trgovske hiše tukajšnjim potrošnikom obetalo večjo založenost in izbiro blaga, pa tudi boljšo postrežbo strankam in ustreznejše pogoje zaposlenim. Objavljena je bila tudi napoved, da bo v trgovskem in gostinskem delu blagovnice zaposlenih skupaj 115 delavcev, od tega bi jih kar 80 sprejeli na novo. Delovna organizacija je kader zagotovila deloma iz lastnih vrst in deloma s šolanjem v brežiški Šoli za prodajalce ter na srednjih in višjih šolah ekonomske smeri. Da bi poslovanje čimprej brezhibno steklo, so nekaj kandidatov za delo v blagovnici predhodno poslali na prakso v večje trgovske hiše, med drugim v znameniti ljubljanski Maximarket. Medtem je 18 kandidatov obiskovalo šolo za poslovodne delavce pri Šolskem centru v Brežicah. Navedeno ni predstavljalo nobene izjeme, saj je na primer leta 1981 podjetje štipendiralo kar 105 učencev trgovske in gostinske smeri ter osem študentov srednjih, višjih in visokih šol.
