Družina in okolje

Bil je med najbolj aktivnimi slovenskimi poslanci, vedno je odkrito nasprotoval nemški in ogrski nadvladi, zagovarjal neodvisnost raznih narodov v okviru avstrijskega cesarstva in zahteval uvedbo narodnih jezikov v šole in urade. Mandat je odložil, ker so mu po krivici očitali, da je s svojim zavzemanjem za izplačilo odškodnine za kmečko odvezo zagovarjal graščake.¹⁹ Po odmevni objavi članka »Austrija in Slavjani«, ki je izšel v listu Slovenija (1848), in v katerem je zapisal, da če Avstrija propade, »si bo vsakteri to vzel, kar mu gre in slavjansko zemljo si bodo Slavjani obderšali«,²⁰ je bil ponovno priporočen za kandidaturo v dunajski državni zbor, kar je preprečil Anton Gorjup, ki  je svetoval volivcem, naj izberejo Josipa Černeta.²¹ Po tem dogajanju se je Doljak umaknil iz političnega življenja. Ostal pa je močno povezan s kulturnim dogajanjem tako v Gorici kot Trstu. V Gorici je bil nekaj časa predsednik Slavjanskega bralnega društva, v Trstu pa predsednik začasnega odbora Narodne slovenske čitalnice.

Mati, Pavlina Milharčič, je prihajala iz hiše nadzornika latinskih šol v Gorici. Pred poroko je nekaj časa preživela kot dvorna dama pri družini Burboncev, ki so se tedaj nastanili v Gorici.²² Omeniti velja, da najdemo v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu ob biografiji Pavlininega očeta trditev Jožka Vetriha, ki zapiše, češ da je bila dvorna dama pravzaprav Pavlinina babica Terezija Milharčič Premerstein in ne njena mama.²³ Ko sta se starša leta 1850 poročila, je bil Doljak premeščen za sodnika v habsburško Lombardsko-Beneško kraljestvo. V Pavii so se zakoncema rodili sinova Teodor (1851–1893; poznejši deželni sodniški svetnik v Trstu) in Enrico (Henrik, ki je umrl že kot dojenček) ter hčerka Pavlina Marija, v Milanu, kamor se je po ponovni premestitvi očeta preselila cela družina, pa še Enrichetta (Henrieta) in Teodolina. Ob rojstvu zadnje hčerke je mati na porodni postelji umrla (1857).

Leta 1859 je izbruhnila vojna med Avstrijskim cesarstvom ter Piemontskim kraljestvom in Francijo, zaradi česar se je Josip Doljak z otroki preselil v Trst, kjer je opravljal službo svétnika deželnega sodišča do leta 1861, ko je preminil. Še mladoletne sirote je vzel pod streho očetov brat Matija Doljak (1822–1875), veleposestnik, politik in dolgoletni solkanski župan, ki je med drugim ustanovil solkansko čitalnico (1867) in bil njen dosmrtni predsednik.

Sosednja Gorica, središče dežele Goriško-Gradiške, v kateri so Slovenci predstavljali kar dve tretjini prebivalstva, je z novo državno mejo leta 1867 postala mesto ob meji. Skoraj istočasno je doživela razcvet v sodobnem pomenu besede, saj je leta 1860 vzpostavljena železniška povezava iz Benečije/ Veneta preko Vidma in Gorice pa do Trsta in od tam na Dunaj omogočila gospodarski razvoj. Hkrati je Gorico preobrazila v sodobno meščansko središče, kjer so se na političnem parketu križali nemški, furlanski, italijanski in slovenski elementi, s tem pa so tudi in predvsem na družbeni ravni v ospredje stopili italijansko-slovenski odnosi.²⁴ Podatek, ki veliko pove, je dejstvo, da je bila občinska uprava vse do konca habsburške monarhije v rokah Italijanov.

S parlamentarnim življenjem (z ustavnim zakonom vzpostavljeno v Avstriji 1860 in 1861, od leta 1867 v Avstro-Ogrski) je ponovno vzniknilo tudi spodbudnejše okolje za Slovence na Goriškem, ki so v ospredje postavili slovenski politični program iz leta 1848. V naraščajoči konfrontaciji s programom Zedinjene Italije (risorgimento) so Slovenci na zahodnem robu lastnega etničnega ozemlja sprva s svojim kulturnim delovanjem začeli narodno osveščati (so)rojake, in sicer s čitalniškim gibanjem, ki se je nadaljevalo z ustanavljanjem društev. Po letu 1868 je program Zedinjene Slovenije kar tri leta odmeval na taborih, medtem ko so se po deželi ustanavljala politična društva. Goriško je, tako kot tudi drugje na Slovenskem, nato čakalo obdobje političnih nesoglasij. Medtem ko so se drugod spori med staro- in mladoslovenci trdovratneje zagrizli v politično tkivo, so goriški Slovenci med letoma 1875 in 1876 dosegli slogo, ki ji je sledilo petindvajsetletno obdobje političnega sodelovanja, tega pa je končal klerkalno-liberalni razcep na prelomu 19. stoletja.²⁵

V Gorici je bila središče slovenskega družabnega življenja čitalnica (1862). Sicer pa je bilo opaziti izjemen delež Slovencev med dijaki na tamkajšnji gimnaziji, podobno so Slovenci skupaj s Hrvati prevladovali tudi na centralnem bogoslovnem semenišču.²⁶ Prav srednješolski profesorji so po drugi strani predstavljali slovensko intelektualno jedro v mestu; delovali so jezikoslovec Maks Pleteršnik (1840–1923), literarna kritika in zgodovinarja Janko Pajk (1837–1899) in Fran Levec (1846–1916), zgodovinarja Janez Jesenko (1838–1908) in Fran Šuklje (1849–1935), zemljepisec Blaž Kocen (1821–1871), prirodoslovci Franc Krašan (1840–1907), Julij Głowacki (1846–1915), Matej Vodušek (1839–1931), Fran Erjavec (1834–1887; tudi literat) ter matematik Anton Šantel (1845–1920). Prav tako močna je bila skupina tako imenovanih domačih literarnih ustvar- jalcev, med katerimi gre gotovo omeniti Simona Gregorčiča (1844–1906), Franceta Kosmača (1845–1864), Janka Lebana (1855–1932), Andreja Marušiča (1828–1898), Simona Rutarja (1851–1903), Antona Klodiča Sabladolskega (1836–1914), Mateja Ternovca (1842–1913), Josipa Furlanija Trnogorskega (1826–1914), Frana Zakrajška (1835–1903) in Štefana Kociančiča (1818–1883).

V Gorici sta v šestdesetih letih pričela izhajati mesečnik Umni gospodar (1863) in politični tednik Domovina (1867). V letu 1871 je začela izhajati Soča, glasilo istoimenskega političnega društva, ki je nastalo leta 1869. Leta 1861 je bil prvič izvoljen deželni zbor, v katerem so bili zastopani tudi poslanci slovenskih predelov Goriško-Gradiške, vendar kljub številčni premoči v deželi nikoli niso dosegli ne enakovrednega ne večinskega zastopanja.²⁷ V tem okolju, v soseščini Solkana, je odraščala Pavlina. 

18 Josip Doljak: http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi176784/ (vpogled, 26. 3. 2018).