Stanič je leta 1846, v 73. letu starosti, ustanovil še prvo društvo proti mučenju živali na slovenskem etničnem ozemlju. To društvo je bilo prvo te vrste v avstrijski monarhiji in, ker danes Gorica leži v Italiji, tudi prvo tako društvo na ozemlju današnje Italije.
Ko je Stanič v začetku leta 1845 dobil v roke letno poročilo münchenskega društva proti mučenju živali, se je takoj včlanil vanj in kot mož dejanj, ki ni dolgo premišljeval, temveč se je stvari, ki se mu je zdela smiselna, takoj lotil, začel ustanavljati podobno društvo v Gorici. Namen društva, ki je na ustanovnem sestanku, 14. februarja 1846. leta, štelo že 600 članov, je bila zaščita nemočnih živali pred nepotrebnim in nesmiselnim trpljenjem. V prvi vrsti si je društvo prizadevalo odpraviti takrat običajni okrutni prevoz klavne živine in izboljšati delovne pogoje vprežne živine. Poleg tega so Stanič in njegovi somišljeniki upali, da bodo z vzgojo ljudi, predvsem mladine, k bolj humanemu ravnanju z živalmi izboljšali tudi njihov odnos do sočloveka in na ta način sčasoma ustvarili bolj humano družbo, v kateri ne bo več ne nasilja ne zločinov.
Namen društva so skušali doseči z vzgojo ljudstva, predvsem mladine in s pomočjo novih zakonov in odredb. Slednje so na prošnjo društva izdajale oblasti. Za vzgojo ljudstva so bili potrebni poučni spisi, ki so jih delili zastonj. Stanič kot dejanska duša in gonilna sila društva in njegov zvesti prijatelj živinozdravnik dr. Janez Bleiweis (1808–1881), urednik ftmetijskih in rokodelskih novic v Ljubljani, sta poročala o delovanju društva in vabila za vstop vanj. Po Bleiweisovi zaslugi je Mihael Stojan spisal edino izvirno delo v slovenščini Miloserčnost do žival, ki je dosegla štiri naklade (prvi natis leta 1845). Stanič je nakupil veliko število poučnih knjižic tako v Münchnu kot v Milanu in dal druge tiskati v Ljubljani42 in na Dunaju.43 Z nakupom brošur in lastno založniško dejavnostjo – izdalo je čez 13.000 brošur – je imelo društvo na razpolago knjižice v treh jezikih, slovenščini, nemščini in italijanščini, ki so bile nujno potrebne, če je hotelo doseči in prepričati vse narodnosti, ki so živele v goriški nadškofiji in izven nje, o nujnosti boljšega ravnanja z živalmi.
Pomoč je prišla tudi od Goriške kmetijske družbe, ki je v svojem koledarju za leto 1846 objavila prispevek Antona Urdiha, kanclerja goriške nadškofije, z naslovom Sul maltrattamenti delle bestie (O mučenju živali). Tudi poznejši lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je že od vsega začetka idejno in finančno podpiral društvo proti mučenju živali ter zanj pridobil številne člane, se je že v prvi številki svojega zbornika Drobtince za leto 1846 v spisu Postave za ptičji lov zavzemal za večjo obzirnost do živali.
V tistih časih je klavna živina pri prevozu trpela velike muke. Običajno so teleta in ovce kot hlode nametali na vozove, s katerih so pogosto viseli in z glavami udarjali ob kolesa in tlak. Zato je bilo meso živine, ki je med prevozom niso ne napajali ne krmili in ki so jo ranjeno, bolno in včasih celo mrtvo dostavili v klavnico, ne samo slabe kakovosti temveč tudi večinoma nezdravo, kar so potrdili zdravniški izvidi. Stanič, ki se je že kot vikar v Ročinju zavzemal za bolj humano ravnanje z živino – lastnoročno je podkoval konje in ostro grajal voznike, če so preobložili vozove in neusmiljeno udrihali po vpreženih volih – je zdaj dal na lastne stroške na več mestih postaviti korita za napajanje klavne in vprežne živine, a nekatera so zlobni ljudje enostavno ukradli. Znano je, da je eno korito stalo nad Solkanom pod Sveto Goro. Lastnika goriške tovarne sladkorja, Hektorja Ritterja pl. Záhonija, je pridobil, da je kot bogat mož financiral gradnjo transportnih vozov po münchenskem vzoru, na katerih je lahko živina prosto stala. Stanič je en tak voz podaril Tolmincem, nekaj so jih verjetno dobili goriški mesarji, večino pa gotovo tržaški mesarji in kmetje, ki so prevažali živino v Trst. Tržaški mesarji so se namreč včlanili v društvo z namenom, da odpravijo nečloveško ravnanje s klavno živino. Čisto gotovo so si od bolj humanega prevoza obetali zdravo in boljše meso, torej višje cene in večji dobiček.
Žal Staniču in njegovim somišljenikom ni uspelo odpraviti mučenja živali. Poučni spisi niso postali predpisana šolska berila, boljše in bolj humane družbe ni uspelo ustvariti. Mogoče bi bilo društvo bolj uspešno, če bi imelo za uresničitev svojih namenov več časa. A Staničevo komaj dveletno predano delovanje v prid trpinčenih živali je v štiriinsedemdesetem letu starosti nenadoma prekinila smrt. Živali so z njim izgubile svojega zavetnika in društvo svojo gonilno silo, slednje je počasi zaspalo. Nikogar ni bilo, ki bi se z enako vnemo kot on gnal za dobro stvar, ki bi ji bil pripravljen posvetiti toliko časa in energije kot on. Šele nekaj let pozneje je njegovo delo na Goriškem prevzelo leta 1852 ustanovljeno Tržaško društvo proti mučenju živali Società Triestina contro il maltrattamento degli animali. Danes ne v Gorici ne v Trstu ne najdemo nobenih sledov o Staničevem društvu proti mučenju živali, v knjižnicah nobene od publikacij, ki jih je društvo v tisočih izvodih delilo med ljudi. Videti je, kot da ga nikoli ni bilo, kot da ne bi bil del goriške zgodovine. A pred več kot 170. leti so ga dobro poznali in cenili ne samo doma, temveč po vsej Evropi. Njegov portret, ki ga je leta 1846 na svojem obisku v Gorici narisal član upravnega odbora münchenskega društva proti mučenju živali slikar Wilhelm Gail, je visel skupaj s portreti drugih zaslužnih zavetnikov živali v prostorih društev proti mučenju živali v Parizu, na Dunaju, v Linzu, Hannovru, Frankfurtu itd.
ZAKLJUČEK
Tudi o Staniču samem ni vidnega znamenja. Njegovega groba in nagrobne plošče že dolgo ni več. Na mestu starega pokopališča je park v spomin žrtvam 1. svetovne vojne.44 Prav bi se mi zdelo, da se ga spomni tudi Gorica, kajti za njo in njeno prebivalstvo si je pridobil velike zasluge. Nikakor ni skrbel samo za Slovence, marveč z enako predanostjo za vse narodnosti, ki so živele na Goriškem, torej tudi za Furlane, Italijane in Nemce, kajti vsi so bili zanj božja bitja in torej enaki pred Stvarnikom.
42 Kratke povesti s podobami v treh jezikih.
43 Anton Füster, Verein wider Thierquälerei, 1846.
44 Rosa, 1996, 109.
