Zgodovina slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je stkana iz tisočerih tragičnih usod, a le malo je takšnih, kjer je bila ena sama hiša podvržena tako popolnemu, neusmiljenemu uničenju in hkrati tako neizmernemu pogumu kot družina Mlinar (pri hiši znanih kot Soldatovi) iz Šentjanža v Zgornji Savinjski dolini. To je kronološki zapis o družini ter o nevidni vezi krvi, ki je preživela skozi rodove, da bi njihova imena iztrgala pozabi.
Korenine družine: Dve sestri in ena hiša
Temelj te družine sta postavili smeri ljubezni in družinske požrtvovalnosti, ki sta bili v tistih časih na slovenskem podeželju globoko spoštovani. Oče Franc Mlinar starejši se je najprej poročil z Marijo Vertot, ki mu je rodila otroke, med njimi hčerko Ano “Ančko” Mlinar (rojeno 13. aprila 1918), Slavka (rojen 7. maja 1920) in Franca mlajšega (rojen 31. december 1912). Ko je Marija mlada umrla, je skrb za osirotele otroke in hišo prevzela njena rojena sestra Apolonija Vertot (rojena 28. januarja 1890). Apolonija se je poročila z vdovcem Francem in rodila še dva otroka: hčerko Jožefo “Pepco” Mlinar (rojeno 15. avgusta 1924) in najmlajšega sina Karla (Karlija) Mlinarja (rojen 26. oktobra 1925) Ana in Pepca sta bili tako polsestri, njuni mami pa rojeni sestri – vez, ki je družino stkala v neločljivo celoto.
Usodno poletje 1942: Odhod v ilegalo in Gestapovo maščevanje
Ko je leta 1941 Savinjsko dolino zasedel nemški okupator, sta se starejša sinova, Franc Mlinar mlajši in Slavko Mlinar, odločno zapisala odporu. 17. junija 1942 sta zapustila domačo hišo in odšla v partizane. Nacistične oblasti so v odgovor sprožile uničujoč ukrep kolektivnega kaznovanja družin (Sippenhaft).
Julija 1942 je Gestapo obkolil dom Mlinarjevih. Aretirali so vse, ki so bili v tistem trenutku doma – mamo Apolonijo (52 let), komaj 17-letno Pepco ter najmlajšega Karelna. Isti dan so na Zgornjem Pobrežju, na domačiji pri Možicovih aretirali sestro Ano (Soldatovo Ančko) in njeno teto Ano Mlinar (Možicovo Ano, sestro od Pepcinega očeta), lastnico kmetije, ki jo je skupaj z nečakinjo upravljala po tem, ko je na kmetiji ostala sama. Odpeljali so jih v zloglasni gestapovski zapor Stari pisker v Celju.
Oče Franc starejši se je na dan aretacije žene in dveh otrok ob večerni vrnitvi domov soočil s prazno hišo. Da bi si rešil življenje, se je najprej skrival v domačem cerkvenem zvoniku v Šentjanžu, od koder je oprezal za nemškimi patruljami, nato pa se je podal v popolno ilegalo in se neposredno pridružil Narodnoosvobodilnemu boju (NOB).
Transport v pekel: Vrsta v Auschwitzu (julij 1942)
Čez nekaj dni so nemške oblasti ujete ženske iz Celja vkrcale v zaprte, prenatrpane živinske vagone. Takrat še šestnajstletnega Karelna so že dopoldan ločili od žensk in poslali drugam, več o tem pišem na koncu. Po več dneh mučne vožnje brez vode in stranišča skozi Avstrijo in Češko je vlak, kjer so bile ženske, prispel na taboriščno rampo v Auschwitz. Kot politične zapornice iz Slovenije (oznaka Pol:S) niso bile poslane naravnost v plinske celice, ampak v taboriščni urad za prepoznavanje (Erkennungsdienst).
Takrat še 17 – letna Jožefa (Pepca) Mlinar je prejela taboriščno številko 9843. Tam je nastal njen pretresljiv registracijski portret: še z dolgimi, valovitimi lasmi, v taboriščni delovni obleki in s karirasto ruto na glavi, ki je spadala k protokolu fotografiranja.
Njena mama Apolonija Mlinar je stopila naprej takoj za njo in prejela zaporedno številko 9844.
V isti seriji številk sta bili popisani tudi starejša hči štiriindvajsetletna Ana (Ančka) in teta Ana (47).
Sprva so bile zaprte v zidanih blokih Auschwitza I, sredi avgusta 1942 v znamenju masovne premestitve pa so morale peš v blatni, nedokončani pekel lesenih barak v Auschwitz II – Birkenau (Sektor B).
Pet mesecev groze: Kronika umiranja (september 1942 – januar 1943)
Okupatorski stroj je v pičlih petih mesecih uničil skoraj celotno družino. Družinski člani so umirali drug za drugim na različnih koncih Evrope, ne da bi vedeli za usodo drug drugega:
September 1942 (Auschwitz-Birkenau): Kot prva je podlegla mama Apolonija Mlinar (52 let). Njen organizem najverjetneje ni zdržal brutalnega prvega vala epidemije pegastega tifusa, ki je tisto jesen kosil v Birkenauu. Njeno truplo je bilo kremirano, pepel pa raztresen v bližnje reke ali močvirja.
2. oktober 1942 (Maribor): Medtem, ko sta hčeri trpeli na Poljskem, so v Mariboru nacisti mučili starejšega sina – Franca Mlinarja mlajšega in ga istega dne z drugimi domoljubi ustrelili kot talca. Star je bil 29 let.
23. oktober 1942 (Auschwitz-Birkenau): Le mesec dni za mamo je ob 14:20 (uradno določena ura smrti na mrliškem listu) ugasnilo življenje 18-letne Pepce Mlinar (avgusta je v taborišu dopolnila 18 let). SS-ovski zdravnik dr. Johann Paul Kremer je v mrliški list vpisal najverjetneje lažno diagnozo “angina ob telesni oslabelosti”, kar je bila takrat praksa, v resnici pa je mlado dekle najverjetneje podleglo nečloveškim razmeram, sestradanosti in neizmerni duševni stiski po smrti svoje mame.
24. december 1942: V Auschwitzu umre Pepcina teta Mlinar Ana (Možicova) (47 let).
8. januar 1943 (Osankarica, Pohorje): Drugi sin Slavko Mlinar, ki je v partizanih nosil bojno ime Trdi (Trdina), je kot borec slovitega Pohorskega bataljona dočakal svoj poslednji dan. V brutalnem, neenakem boju, ko je 2000 nemških vojakov obkolilo tabor pri Treh žebljih na Osankarici, je padel z vsemi svojimi soborci sredi pohorskega snega. Star je bil 22 let.
27. januar 1943 (Auschwitz-Birkenau): Kot zadnja izmed žensk v taborišču je po dolgem, junaškem boju z ledeno zimo in lakoto ob 9:40 umrla še starejša sestra Ana Mlinar (24 let). SS-ovski zdravnik dr. Bruno Kitt je njen konec birokratsko označil kot “akutni katar prebavil”. Ana je umrla točno dve leti pred uradno osvoboditvijo Auschwitza, na dan, ki ga danes poznamo kot Svetovni dan žrtev holokavsta.
Oče Franc Mlinar starejši je prehodil celotno težko partizansko pot, se boril skozi vsa leta vojne in padel kot zadnji borec ožje družine tik pred pragom svobode, leta 1945 v siloviti bitki v zaselku Štance Laze v Moravčah.
Edini preživeli: Teža tišine dedka Karelna
Edini iz te hiše, ki je to apokalipso preživel, je bil najmlajši sin Karel (Karli) Mlinar. Nemci so ga v Celju ločili od žensk in ga kot šestnajstletnega otroka deportirali v mladinsko taborišče v Avstriji, kar mu je fizično rešilo življenje.
Ko se je po vojni leta 1945 povsem sam in izčrpan dvajsetletnik po treh letih taborišča vrnil v rodni Šentjanž, so ga ustavili pred lokalno gostilno na poti proti domu. Tam so mu domačini povedali uničujočo resnico: Vsi tvoji so mrtvi. Nikogar ni več. Svojo kilometer dolgo pot od gostilne do praznega doma je kasneje svojemu sinu – mojemu očetu, opisal z besedami, ki se zarežejo v srce: “Hodil sem, kot da bredem do pasu v vodi.” Ta neznosna teža žalosti, krivde preživelega in popolne osamljenosti je bila za 20 letnika usodna. Vojna ga je ubila z zamikom – skozi zlom njegove duše. Maja leta 1967, star komaj 41 let, si je vzel življenje (10 let pred mojim rojstvom). O dogodkih, razen o tej hoji proti domu, ni nikoli govoril. Moj oče je bil ob smrti očeta star 13 let.
Sklenitev kroga: Luč, ki je premagala pozabo
Nacistični sistem je želel Soldatove iz Šentjanža popolnoma izbrisati, jih spremeniti v pepel in gole številke vendar njihova namera ni zmagala. Skozi dedka Karla se je rodil novi rod in skozi le tega, jaz.
Čeprav svojih prednikov nisem nikoli osebno poznala, sem že kot najstnica začutila tihi klic Pepcinega imena. Ta klic me je gnal, da sem kasneje najmanj enkrat letno radovedno brskala po internetu in upala, da najdem kakšno sliko ali informacijo o moji Pepci. In usoda – ali Božji načrt – me je vodila natančno do cilja.
Preko spleta sem tri leta nazaj na pretresljivem portretu iz oglja prepoznala poteze obraza, podobne mojim. Na sliki spodaj je pisalo »Josefa »Pepca« Mlinar, killed in Auschwitz age 18.« Portret je v okviru projekta “Drawing against oblivion/Risano proti pozabi” ustvaril nemško-avstrijski umetnik Manfred Bockelmann, ki na podlagi arhiva slik Auschwiza, z ogljem riše ubite otroke na velika platna. To dela že leta in je njegov življenjski projekt. To umetniško delo in stik z upravljalcem strani, ki je to sliko objavila, je bilo dovolj, da sem kmalu za tem, s pomočjo zaposlenih v muzeju v Auschwitzu našla in dobila dokumentacijo o mojih sorodnicah: zaporniške fotografije, mrliške liste, vse tiste njihove papirje, ki so preživeli načrtno uničenje tik pred nemško kapitulacijo.
Na povabilo nemškega režiserja slovenskega rodu Davida Kunača, ki je delo slikarja zajel v istoimenskem dokumentarnem filmu »Drawing against oblivion« sem 19. maja 2023 odšla na razstavo g. Bockelmanna v München. Ko sem vstopila v velik prostor s portreti umorjenih otrok, sem se počutila, kot da sem prišla na sveti kraj ali pogreb. Vse je bilo tiho in težko. Tišina je sama preplavila telo. Potem sem jo zagledala. Kako me je zadelo v dušo! Pred mano je stal več kot meter velik portret Pepce. Zazdelo se mi je, kot da je živa. Kot da se mi bo nasmehnila. Stala sem pred njo in v duši začutila njene besede: “No, pa si me našla.” Izkušnja je bila zame izjemno čustvena.
Umetnik, ki je družinski prijatelj režiserja, mi je slabe tri mesece kasneje na njegovem domu v Celovcu sliko Pepce podaril. Dve leti je Pepca varno bivala ob meni – končno simbolično vrnjena domov, k svojim. Imela sem jo ob sebi, da jo čuvam pred svetom. Po dveh letih sem v sebi začutila, da ne sme biti več skrita med štirimi stenami, ampak mora med ljudi. Podarila sem jo Muzeju narodne osvoboditve Maribor, s katerim je preko padca Pohorskega bataljona povezan tudi njen brat Slavko. Njen obraz sem želela pokazati svetu in s tem njeno žalostno zgodbo, ki je zgodba temne slovenske zgodovine.
Avgusta 2023 sem odpotovala v Auschwitz-Birkenau. Na lesene železniške tire, ki so mamo, Pepco in obe Ani peljali v smrt, sem položila belo vrtnico. V tistem trenutku tam niso bile več same, pozabljene.
Sredi zime, sem se isto leto v tišini snega podala na Osankarico, kjer je umrl Slavko. Tudi tam je bilo spokojno in čustveno.
Ljubezen je tista sila, ki je prebila več kot osem desetletij dolg molk, blato Auschwitza in temo. Dolgo sem se spraševala, zakaj me to ime Pepca že od mladosti tako močno preganja in zakaj je ta deklica, ki je nikoli nisem poznala, vsa ta leta živela globoko v meni. Danes vem, da to ni bilo naključje. Razumem, da je bil vsak moj korak – vsako tisto iskanje po spletu, ko sem zrla v prazna polja – del višjega načrta. Moja kri in moja duša sta prepoznali klic tistih prednikov, ki so predolgo čakali v temi in mrazu Auschwitza.
Ko sem takrat sredi Münchna zagledala Pepcin portret in v njenih očeh prepoznala svoje lastne poteze obraza, je tista misel – »No, pa si me našla« – globoko zarezala v mojo dušo. Takrat nisem jokala le od žalosti nad njeno usodo, ganjena sem bila, da je moja skromna želja končno prebila taboriščni molk in presegla smrt. Preko umetnika Manfreda in režiserja Davida in me je usoda natančno vodila do trenutka, ko sem jo lahko pogledala v oči, čeprav le na sliki in objela z mislimi. Vem, da je bilo to, da jo najdem in pripeljem domov, moje poslanstvo. Stopila sem v tisto globoko, svinčeno vodo, v kateri je moral dedek Karel leta 1945 popolnoma sam in z zlomljenim srcem bresti. Takrat ni imel moči, da bi poskušal razumeti kar se ne da razumeti; usoda mu je naložila težko breme tišine jaz pa sem tisti zadnji del poti simbolično, leta kasneje prehodila z njim. Iz tiste vode sem potegnila vse njihove spomine in jih postavila na svetlobo.
Z belo vrtnico, ki sem jo položila na železniške tire v Birkenauu in s samotnim zimskim obiskom Slavka na Osankarici, sem povezala njihove usode. Moja prababica Apolonija, moja Pepca, obe Ani, oba Franca in Slavko niso le suhoparna nemška statistika. Z daritvijo portreta muzeju sem Pepci dala večnost in jo zaščitila pred časom – poslala sem jo v svet kot zmagovalko nad sovraštvom.
Ljubezen zaceli vse družinske rane. Zdaj, ko sem Soldatove bolj spoznala, vem bolje kdo sem, čigavo kri nosim in zakaj imam tako samosvoj značaj. Junaška družina mojih prednikov je našla svoj mir, jaz pa sem našla svojega – v zavedanju, da bodo skozi moj spomin in pričanje živeli še naprej.
Tadeja (Mlinar) Uršič
