Na pobudo takratnega župana občine Šentrupert, Jožeta Brcarja iz Kamnja, so se 24. junija 1899 zbrali ugledni možje Šentruperta v prostorih gostilne Frelih in sprejeli sklep o ustanovitvi Požarne brambe Šentrupert. Prva pravila požarne brambe je potrdilo takratno deželno predsedstvo v Ljubljani, kar je omogočilo, da je bil septembra 1899 sklican ustanovni občni zbor Požarne brambe Šentrupert. Na njem so izvolili tudi prvo vodstvo.
Konec 19. stoletja je bilo obdobje vsesplošnega ustanavljanja požarne brambe v vseh večjih vaseh. Kajti le organizirani in vsaj delno opremljeni s takratno tehniko so se lahko spoprijeli s številnimi požari, ki so pogosto uničevali cele vasi na pol lesenih in pretežno s slamo kritih hiš in gospodarskih poslopij, kar je bilo še posebej ranljivo. Da bi bila požarna straža bolj učinkovita in tudi zaradi pogostih požarov, ki so jih netili razni agentje in podtikali ljudje iz maščevanja, je takratna občina 1890. leta nastavila rednega nočnega čuvaja, ki je vsako noč med 22. in 3. uro zjutraj opravljal službo požarnega čuvaja in drugih elementarnih nezgod – zlasti povodnji hudournika Bistrica, ki je poplavljal niže ležeče predele Šentruperta. Ta čuvaj je bil na stalnem obhodu po vasi in ob vsaki odbiti uri v zvoniku oklical naslednje besedilo:
»Ura je deset odbila,
vahta, straža nastopila,
varte ogenj, varte luč,
svet Florjan, prid’ na pomoč!«
Občina Šentrupert je kupila prvo ročno prevozno brizgalno pri firmi SAMSA v Ljubljani – vlivala je tudi cerkvene zvonove – novo ročno prevozno brizgalno; še danes je ohranjena in se nahaja v Kmečkem muzeju na Veseli Gori. Nabavili so še nekaj druge opreme, vse pa so hranili v lopi pri Osnovni šoli Šentrupert. Ob 10-letnici so dogradili prvi gasilski dom na današnji lokaciji (Šentrupert 18).
Prva svetovna vojna je zatrla dejavnost društva, takoj po njej pa so se zbrali preživeli člani, pritegnili nove člane in obnovili dejavnost društva. Leta 1929, ob 30-letnici društva, so kupili prvo motorno brizgalno Rosenbauer 600 litrov. Leta 1932 je društvo podalo pobudo za ustanovitev PGD Sveti Rok, ki so mu podarili svojo ročno prevozno brizgalno. Leta 1939, ob 40-letnici društva je društvo razvilo svoj prvi prapor s podobo svetega Florijana, ki se je ohranil vse do danes. Sledila je druga svetovna vojna, ki je v društvenih vrstah naredila še večjo vrzel kot prva.