Vid Marcen je Glasbeno šolo Celje vodil 32 let. To je obdobje, ki ni bilo dano nobenemu od njegovih predhodnikov, zato je v zgodovini šole pustil izredno močan pečat. Odločilno je prispeval k rešitvi prostorskega problema ustanove, ki se je vse do leta 1983 dobesedno dušila v popolnoma dotrajanem in premajhnem poslopju. Izpostaviti velja tudi številne vsebinske dosežke. Pred letom 1976 je bilo v Glasbeno šolo Celje vključenih manj kot 5 % osnovnošolskih otrok, republiško povprečje (leto 2008) se je gibalo okoli 12 %, Celje pa je v zadnjih letih s 17 % vključenostjo osnovnošolske populacije to povprečje krepko preseglo.Uspešno delo, ki se je izrazilo tudi v rasti števila gojencev, in ustrezna kadrovska politika sta odločilno pripomogla, da je s šolskim letom 1993/94 začela v Celju delovati srednja stopnja glasbenega izobraževanja v Celju. Glasbena šola Celje je iz zavoda s podpovprečnim zajemom učencev prerasla v eno najbolj razvitih tovrstnih glasbenih ustanov v Sloveniji.
Vzporedno z obsegom programa je rasla tudi kvaliteta dela. O njej je pričalo med drugim šest odličnih orkestrov, številni komorni sestavi in solisti, ki so svojim delom uspešno posegli v slovenski in mednarodni kulturni prostor. Kvaliteten nivo orkestralnih inštrumentov je lahko zagotovila samo ustrezna raven znanja učencev in dijakov. Pri tem so osnovo zagotavljali materialni pogoji, ustrezni vadbeni prostori, instrumenti, literatura, dodatna sredstva za intenzivne vaje in nenazadnje tudi izbor ustreznih strokovnih vodij. Vsi ti dosežki so bili rezultat dolgoletnega sistematičnega organizacijskega in vsebinskega dela številnih dejavnikov glasbene šole. Ravnatelj Marcen je imel kot »dirigent celotnega orkestra« nesporno odločilno vlogo pri tem.
Uspešno in dolgoletno pedagoško-raziskovalno delo mu je prineslo vrsto priznanj in nagrad. Od strokovnih priznanj velja posebej izpostaviti nagrado, ki mu jo je v letu 2005 podelila Zveza slovenskih glasbenih šol – Nagrado Frana Gerbiča za življenjsko delo.