Anton Kastelic – Tone

Osnovno šolo sem delal na Lipoglavu, 20. 12. 1957 pa sem odšel v Ljubljano in se zaposlil na jugoslovanskih železnicah, kjer sem se tudi izobraževal – železničarji so imeli svojo šolo v Šiški. Šolati sem se moral ob delu, saj me starši finančno niso mogli podpreti. Ko slišim pesem Bil sem deček z ulice, se spomnim na svojo mladost. Še petnajst let nisem imel, ko sem začel služiti kruh … pa tudi doma sem finančno pomagal. To so bili drugi časi, zdaj si tega ne moremo predstavljati.

Na železnici sem delal v mehanični delavnici, kjer smo vzdrževali in popravljali lokomotive. Zelo pogosto opravilo je bilo servisiranje koles. Delavnica je imela kanal za popravilo, na katerega smo zapeljali lokomotivo. Delavci v kanalu smo nato odvili in odstranili zagozde pri kolesih ter jih z dvigalom spustili. Kolesa smo razstavili in razdrli ležaje, vanje smo na novo vlili kositer in vlivek postružili. Če je bila os kolesa poškodovana, smo kolo ročno po tirih kotalili čez Titovo cesto gor v Šiško v železničarske delavnice na struženje osi. Popravljeno kolo smo nato spet pripeljali čez cesto do mehanične delavnice in nanj namestili ležaj, ga z dvigalom dvignili k podvozju in znova pričvrstili. Poskrbeti smo morali tudi za to, da je bilo v posodi lokomotive za mazivo ležajev dovolj olja.

To smo na železnicah delali vsak dan, vendar je bilo tako delo zame preveč enolično. Imel sem nekaj prijateljev, ki so bili zaposleni v tovarni Rog in so se v okviru tovarne veliko ukvarjali s športom, kar me je pritegnilo, zato sem se po zaključenem internem šolanju na železniški šoli odločil, da grem tudi jaz v Rog. Med delom v Rogu sem se tudi vpisal na srednjo tehnično šolo na Aškerčevi, ki sem jo obiskoval popoldne po službi. V tem času mi je Rog omogočil dopoldansko izmeno, ko pa sem s šolanjem zaključil, sem delal dve izmeni.

Delo v tovarni koles Rog

Svojega prvega dne v Rogu se spominjam po tem, da sem prišel v povsem novo okolje. V avtomatnici, kamor sem bil dodeljen, je bilo delo precej drugačno kot na železnicah, ampak sem bil lepo sprejet. Kljub temu sem potreboval nekaj dni, da sem se privadil.

Kader v Rogu je bil že takrat izredno raznolik, delavci so prihajali iz cele Slovenije. Največ pa jih je bilo iz Ljubljane in njene okolice.  Imel sem pa tudi prijatelja iz Makedonije. Stanoval je na Taboru na Ilirski, ker je bil sorodnik oficirja JNA, in mi je omogočil, da sem pri njemu občasno prespal. Spominjam se tudi dveh sodelavcev, eden je bil Primorec Lino Comuci iz območja, ki je bilo po vojni znova priključeno republiki Sloveniji, drugi pa je bil Italijan Otto, ki se je med vojno po kapitulaciji Italije priključil slovenskem partizanom. Po vojni je ostal tukaj in je postal moj sodelavec. Še mene je malo učil italijanščino, ampak sem že vse pozabil. V moji delovni skupini sta bila tako dva, ki sta govorila italijansko. Glede strokovnega znanja pa je bilo tako, da sem jaz končal dodatno izobraževanje, za Otta ne vem, kakšno predznanje je imel, bil je v italijanski vojski. V delovni skupini smo imeli tudi orodjarja in strugarja Mikuž Ivana, ki je bil nekdanji boksar in dober kitarist. Da bi lahko stroje tekoče popravljali, smo si morali v skupini pomagati in deliti strokovno znanje, ki se je tako prenašalo od enega na drugega. To je bilo res lepo sodelovanje!

Naša naloga v proizvodnji je bila usposabljanje strojev, avtomatov, stružnih avtomatov itd. V pritličju tovarne Rog je bil velik oddelek s štiriindvajsetimi avtomati, ki smo mu rekli avtomatnica. Ti stroji so bili v Rogu prirejeni za proizvodnjo sestavnih delov za kolesa, npr. vijakov, ležajev, naper ipd. Avtomati so komade izdelovali avtomatizirano, brez ročnega dela delavca oz. delavke. Ti so stroje zgolj servisirali s tri-metrskimi železnimi palicami in kontrolirali proizvedene komade z določenimi merili. Jaz sem bil vključen v ekipo, ki je te stroje vzdrževala, popravljala in pripravljala za proizvodnjo. Stroje je bilo potrebno nastavljati glede na proizvod. Danes je avtomat izdeloval ta vijak, jutri pa bo delal nekaj drugega, zato je bilo treba nastavitve in orodja prilagoditi. Vse skupaj smo nato po desetih dneh znova spreminjali, zamenjali nože ipd., da se je lahko proizvajal tretji izdelek. Proste proizvodne kapacitete avtomatnice je Rog namenjal tudi dopolnilni proizvodnji. Izdelovali smo npr. posebne vijake za tovarno Stol Kamnik. V te vijake smo vrtali šestoglato luknjo za inbus ključe. Avtomat je v vijak z enim orodjem najprej zvrtal luknjo in jo nato obdelal še s šestoglatim nožem. Avtomat je delal samodejno, le pravilno ga je bilo treba nastaviti, za pravilno sosledje operacij pa so poskrbeli tehniki inženirji. Paziti smo morali na to, če so bili noži obrabljeni. Potrebno jih je bilo sneti, obrusiti, na novo vpeti v avtomat in nastaviti na mero. Še danes vem, kje v omari je stal posamezen nož. Če bi jo imel danes pred sabo, bi vedel miže, kam moram prijeti. Takšno delo mi je bilo sprva zelo zanimivo, sčasoma pa je postalo preveč monotono in sem se pričel dolgočasiti.

Stroji, ki jih je Rog pridobil za zagon proizvodnje, so bili rabljeni in so zahtevali veliko vzdrževanja. Z njimi je bilo ogromno dela. Medtem ko sem bil v Rogu, smo dobili en avtomat madžarske proizvodnje. V ta avtomat so delavke »nafilale« železne palice in potem je stroj iz njih samodejno izdeloval komade. Težava je bila, da se je ta avtomat veliko kvaril. Madžari so imeli pred vojno industrijsko proizvodnjo, ki je bila na višjem nivoju kot v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji. V času Avstro-Ogrske se je madžarski del industrijsko dobro razvil. Tak rabljen stroj, ki je že videl boljše čase, smo dobili v Rog in se je zaradi iztrošenosti stalno kvaril. Enako izkušnjo glede madžarskih strojev sem imel kasneje v Saturnusu. Nove stroje je bilo v tistem času težko pridobiti.

Rog je imel oddelek s stiskalnicami (štancarija ali stiskalnica), oddelek za galvanizacijo (galvana), pa orodjarno, kjer so delali orodja; mehansko obdelavo, v kateri so proizvedene sestavne dele še dodatno obdelovali, potem sta bili tukaj še lakirnica in montaža koles. Delovni proces je bil tak, da smo najprej iz surovin naredili različne končne izdelke. Če vzamemo vijak, ki je prišel iz avtomata, ga je bilo treba še mehansko obdelat, npr. odstraniti oster rob, kjer je bil odrezan. To obdelavo so opravili v mehanski obdelavi in ko je bil material obdelan, je šel v galvano, kjer je bil kemično obdelan (očiščen, kromiran itd.) ter je bil nato uporabljen pri sestavljanju koles, torej uskladiščen v oddelku montaža. To je bil proces, med katerim se med oddelki nismo neposredno srečevali oz. imeli fizične stike, material je praviloma prevzela »kontrola« in ga posredovala na predvideno mesto. Šlo je za avtomatizirano proizvodnjo, s katero smo v mojem času uspeli narediti kakih dvesto koles v enem dnevu, kar je bila za tiste čase velika proizvodnja. Usklajevanje dela med oddelki je bilo ključnega pomena za uspešnost proizvodnje. Na oddelkih v Rogu smo imeli oglasne deske in na njih so bile objavljene interne informacije, ki so jih razmnoževali s ciklostilom. Enako je bilo kasneje v Saturnusu in Iskri.

Na tovarniškem dvorišču je bil v času, ko sem delal v Rogu, pri vratarnici oddelek Rogovih kolesarjev. Zraven je bilo tudi skladišče končnih izdelkov, kamor so spravljali kolesa iz proizvodnje, da so jih potem odvažali. Na dvorišču je bil cel kup manjših stavb. Med upravno  in glavno tovarniško stavbo je bilo skladišče za železo, za železne surove palice, ki jih je kamion pripeljal iz železarne. Rog je kasneje, že po mojem odhodu, odprl tudi svojo trgovino v objektu, ki je stal nasproti otroške bolnišnice. V sklopu trgovine je deloval tudi servis. V petdesetih letih pa se je dalo kupiti v Rogu zgolj rezervne dele z napako, npr. dele, ki so se pri montaži poškodovali, vendar so bili še uporabni.

Ko sem delal v Rogu, sem živel doma v Pancah. Zjutraj sem šel ob štirih od doma in se peš odpravil v sedem kilometrov oddaljene Šmarje-Sap. Pot sem pravzaprav pretekel. V Šmarje-Sapu je ob pol šestih odpeljal delavski vlak v Ljubljano. Ko smo prišli v Ljubljano, se je na postaje iz vsakega vlaka vsula množica delavcev. Eni so šli v Litostroj, drugi v Kartonažno, tretji pa v Rog… Rogovcev nas je bilo na našem vlaku kakih petnajst. V tovarni sem delal do dveh, vsak drugi dan pa sem imel popoldansko izobraževanje, t. j. od petih popoldne do devetih zvečer, tako da sem šel na vlak ob nekaj čez enajsto zvečer in sem prišel domov šele ob pol enih zjutraj! Tisti dan, ko nisem imel šole, pa sem študiral, se ukvarjal s solo petjem, s športom in drugimi prostočasnimi dejavnostmi. Z današnjimi besedami bi lahko rekli, da sem bil hiperaktiven. Če sem poleg dela lahko vse to opravljal, sem moral imeti ogromno kondicije.

V času, ko sem delal v Rogu, je bilo težko priti do Rogovih koles, tudi do najbolj osnovnega Touring modela. Pa bi mi prav prišlo, saj sem na makadamski poti od doma do železniške postaje in nazaj vsak mesec »izrabil« ene podplate na čevljih. Čevlji so bili dragi! Moral sem zmeraj imeti drugi par v rezervi, tretji je bil pa v popravilu pri čevljarju. Naposled sem nabavil znatno cenejše češko kolo, ki pa je bilo precej slabše kakovosti, zato sem ga z rezervnimi deli predelal v Rogovega. Rog specialk oziroma delnih specialk ni mogel naredit v obsegu, ki bi zadoščal za široko potrošnjo. Prvo leto, ko sem prišel v Rog, je proizvedel šele kakih sto petdeset koles na dan, tekmovalna kolesa pa je v tem času izdeloval tako rekoč ročno.

Bil sem ponosen, ko je bil Rog izbran med ostalimi uspešnimi podjetji, da se udeleži prvomajske proslave. Vsaj sto kolesarjev, med njimi veliko delavcev iz Roga, nas je peljalo v prvomajski paradi po Titovi cesti. Trasa je bila dolga dva ali tri kilometre in smo jo prevozili v koloni. Vsi smo dobili kolesa istih barv, vsi smo bili oblečeni v obleke olivno zelene barve… bilo je zanimivo za pogledat. Rog je bil takrat med največjimi proizvajalci koles v Jugoslaviji in je bil uspešen tudi v izvozu. Njegova kolesa so bila v Jugoslaviji tudi najbolj kvalitetna, čeprav niso bila po oblikovanju nič posebnega. V skupni državi sta takrat, če se pravilno spominjam, proizvajala kolesa tudi Unis Sarajevo in Partizan iz Subotice, vendar po kakovosti niso bila primerljiva z Rogovimi. Rog je bil v Jugoslaviji zakon in nobena druga tovarna ga po kvaliteti ni dosegla.  Kolesa so proizvajali tudi Čehi in Madžari, ampak so bila slabša od Rogovih. Italijani so bili glede tega bolj napredni, imeli so boljša, lažja in lepša kolesa. Imeli so tudi odlična dirkalna kolesa, t. i. specialke, vendar to niso bila kolesa za širše množice, za vsakodnevno uporabo. Razumeti moramo, da je bilo kolo v tem času naše osnovno prevozno sredstvo. Čez palec bi ocenil, da se je okoli tristo Rogovih delavcev vozilo v službo s kolesom. Če imamo to v mislih, morda lažje razumemo, da estetika ni veljala toliko kolikor kakovost. Škoda, da je Rog kot dobra slovenska tovarna končala tako, kot je končala. To je bil vendarle ponos Jugoslavije, ne samo Slovenije. Še danes Rogova značka nekaj pomeni!

Mladinska organizacija

Po zaključenem izobraževanju sem se v Rogu vključil v mladinsko organizacijo. Mladinci smo bili v petdesetih letih zelo zagnani, to so bili drugi časi. Zavedali smo se, da je treba delat, da je delo vrednota. Jaz sem imel svojega predstojnika, šefa, ki je bil zelo dober do mladih, ampak je zmeraj poudarjal: »Osnova je delo, potem pa je še ostalo.« In to je meni ostalo v krvi. Ko sem iz Roga odšel v Saturnus, sem bil dva tedna brez dela. V tem vmesnem času sem vsako jutro vstajal ob običajni uri in se odpravil v Ljubljano, pa potem po drugi uri nazaj domov, da ne bi ljudje izvedeli, da sem brez službe. Šel sem torej navidezno delat, ker bi me v kraju, kjer sem živel, gledali postrani, češ, ta pa ne dela! Bili so pa to, moram poudariti, povojni časi, ko je bilo treba Slovenijo oz. Jugoslavijo vzpostaviti v normalne tire.

V okviru mladinske organizacije smo organizirali izlete, sodelovali smo pri proslavah za prvi maj, 29. november itd. Čistili, krasili in pospravljali smo tovarniške prostore, v prostem času smo opravili veliko prostovoljnega dela. Delali smo neplačane nadure in se udeleževali sobotnih popoldanskih akcij, med katerimi smo čistilo okolico, urejali manjše zelenice in skrbeli za okrasitev tovarne pred prazniki (za 1. in 25. maj, 29. november itd.) V primeru povečanih proizvodnih potreb smo delali celo za novo leto! Tega nismo razumeli kot nadležno obveznost, pač pa smo bili ponosni, da lahko pripomoremo k skupnemu dobremu. Seveda pa smo se radi tudi družili, da ne omenjam čaja in polovice klobase, ki smo jih bili deležni [smeh]… Bili smo  veseli in smo tudi kakšno zapeli.

Saturnus

Tehnika me je zelo zanimala in ko sem po treh letih dela v Rogu izrabil, bi rekel, vse svoje znanje in nisem več mogel napredovati, sem šel v Saturnus, kjer sem urejal orodja za delo na stiskalnicah. Nekatere so bile še iz časa Avstro-ogrske, z velikimi jermenicami, s katerimi smo vtiskali v pladnje vgravirane elemente, različne figure. »Štancali« smo tudi škatlice za kreme za tovarno Ilirija, pločevinaste stenske koledarje, na katerih ste lahko ročno premikali datum, vse kar je bilo pločevinaste embalaže, ki je zaradi takih in drugačnih omejitev v Jugoslaviji nismo uvažali, za tovarno Zlatorog Maribor smo proizvajali škatlice za razne kreme itd.

Spominjam se, da smo bili prvi, ki smo delali iz aluminijaste pločevine zamaške za steklenice – to so tisti zamaški, veste, ki se odtrgajo, ko jih odvijete. Delali smo tudi pokrovčke za kreme Solea. Ti pokrovčki so imeli po starem oster rob, ko sem pa jaz prišel v Saturnus, so ravno uvajali proizvodnjo zavihanega, zaobljenega roba. Spominjam se, da smo kar nekaj dni zapovrstjo delali od jutra do večera, da smo stroje usposobili za tako proizvodnjo in da smo lahko naredili prve komade za Zagrebški velesejem. Nekaj časa mi je bilo tako delo v velik izziv, potem pa mi je enolično delo pričelo počasi presedati, zato sem začel iskati drugo službo.

Iskra

Na drugo delovno mesto, v ISKRO TELA, ki je delovala na Savski cesti 3 v Ljubljani, so me znova speljali kolegi. Tukaj sem se vključil v strojno delavnico, kjer sem delal dve izmeni kot vodja na polavtomatih in rezkalnih strojih tako kot že prej v Rogu in Saturnusu. Poudariti pa moram, da sem se v Iskri uveljavil tudi kot inovator, do leta 1975 sem zbral že petindvajset inovacij. Navedel bom primer. V tovarni Gorenje so proizvajali pralne stroje, mi pa smo delali sestavne dele za te stroje, ki smo jim rekli programatorji. Jaz sem pri tem proizvodu naredil inovacijo pri magnetu. Ko smo v Švici kupili stroj, ki je bil tako nastavljen, da je izdelal komad, ki ga je bilo treba potem obdelati še z druge strani, sem takoj videl možnosti za izboljšavo. Nekega dne sem ostal popoldne v službi in samoiniciativno stroj priredil na način, da je proizvajal povsem obdelane komade. Zvečer sem stroju povrnil tovarniške nastavitve, zjutraj pa sem šel do direktorja in mu prinesel že izgotovljene komade. Direktor je poklical inženirje in jim naročil, naj preizkusijo nove nastavitve. Seveda so inženirji kar prebledeli, to je bil za njih šok, vendar se je na koncu izkazalo, da je postopek primeren in smo tako delali, po moje. Takrat sem imel zaključeno šele srednješolsko izobrazbo, oni pa so trdili, da če so Švicarji stroj sestavili tako, mora biti tako dobro in se drugače ne da. Meni pa je uspelo kljub temu delovni proces izboljšati. Dokazal sem, da se da z lastnim znanjem nekaj izboljšati, pa čeprav je bilo to izdelano na Zahodu. Za svoje inovacije sem kasneje prejel tudi red srebrnega venca.

Seveda, če na delovnem mestu izstopaš in skušaš izboljšati proces, ki ne sodi ravno v tvoje delovne zadolžitve, postaneš čez čas problematičen za ljudi, ki so za to delo odgovorni. Posegal sem v delo inženirjev, ki so bili za to plačani, zato se je naš odnos spremenil.

Ko se je organizacija delovnih organizacij v Jugoslaviji z uvedbo tozdov preoblikovala, v Iskri nismo čutili nekih silnih sprememb. Tozdi so bili tako postavljeni, da ni bilo nobene spremembe pri delu. Ločitve so bile samo navidezne, v proizvodnji jih nismo čutili. Tudi kasneje, ko sem v Iskri vodil službo, nisem čutil večjih sprememb, šlo je bolj za finančno razdelitev po posameznih tozdih, zaključni račun pa smo še zmeraj obravnavali za celotno delovno organizacijo skupaj.

Ker sem bil navdušen športnik, sem se vpisal na visoko šolo za telesno kulturo, kjer sem pridobil diplomo za organizatorja rekreacije. V Iskri sem z diplomo lahko postal vodja službe za družbeni standard, v okviru katere smo nato uvedli aktivni oddih v proizvodnji. To pomeni, da delavke niso več osem ur stale in montirale, ampak so imele med delom na vsaki dve uri aktivne odmore za razgibavanje. Princip rekreacije med delom sem povzel od profesorja Hermana Berčiča, ki je predaval na visoki šoli, ki sem jo obiskoval. Direktor je bil sprva zaskrbljen, da bo produktivnost padla, a se je zvišala in to za dobrih deset odstotkov! V službi smo organizirali tudi vse prireditve. Kot vodja službe za družbeni standard sem deloval na precej širokem področju. Vodil sem stanovanjsko politiko, organiziral sem poslovna kosila in prehrano delavcev, organiziral sem letovanje delavcev, vse prireditve in posebej aktivnosti za upokojene delavce, organiziral sem rekreacijo delavcev, kar je vključevalo tudi vodenje ekip v Trim ligah in organizacijo športnih iger SOZD ISKRA.

Takrat, ko je Tito odredil, da mora Slovenija prevzeti določeno število brezposelnih iz južnih republik, je prišlo tudi v slovenske tovarne več delovne sile iz različnih krajev, npr. iz Banjaluke, Srbije itd. Vsem novim prišlekom je bilo treba pomagati pri reševanju stanovanjskega vprašanja, kar je bila moja naloga. V mojem času smo uspeli rešiti okoli petsto delavcev stanovanjski problem. Podjetje je dajalo kredite in v Ljubljani smo kupili kakih petinštirideset stanovanj, ki sem jih lahko razdelil. Kot odgovorna oseba nisem prejel niti ene pritožbe na Delavski svet, saj sem strogo zagovarjal poštenost in spoštoval pravila, kar je pri toliko interesentih nujno. Naj povem en tak primer. Z enim od prosilcev za stanovanje sva skupaj igrala košarko. V razpisu za stanovanja je bil glede na točkovanje upravičen za dodelitev enosobnega stanovanja, želel pa si je pridobiti dvosobno, vendar mu je zmanjkala ena točka. In jaz sedim nekega dneva v pisarni, pa pride, potrka, pravi: »Imaš čas, bi se jaz malo pogovoril?« in me je začel nagovarjati. Pravi: »Pa daj mi to piko za večje stanovanje!« Sem rekel: »Poglej, tega se jaz ne grem. Če najdeš, da smo kje napako naredili, bomo zadevo znova pregledali, čeprav smo to že storili.« Imel sem namreč sodelavke, ki so to pregledovale. Potem pa je vstal, pa je rekel: »Tle imaš nekaj za tebe.« Jaz pogledam, pa nekaj diši… je pa odojka prinesel. Sem takoj stopil za njim na hodnik in zavpil: »Miro, prosim, da to takoj odneseš!« Tako sem zavpil, da so sodelavke pogledale iz sosednjih pisarn. Sem rekel: »Če ne odneseš, bom poklical policijo.« In je prišel po tisto. Ja, vse sorte so poskušali, to je bilo za pričakovat. Jaz nisem čakal na vrsto za družbeno stanovanje ampak sem si kupil stanovanje na Bilečanski ulici 5. Stanovanje bi po službeni poti lahko dobil, ampak potem bi imel razne probleme. Poglejte, če deliš stanovanja, če drugega ne, bi govorili ljudje, da sem stanovanje sebi »zrihtal«. Ker pa je bilo toliko nerešenih stanovanjskih zadev, sem šel raje v nakup. Danes pa so profitirali vsi tisti, ki so lahko najeta družbena stanovanja kupili po Jazbinškovemu zakonu napol zastonj. Glede stanovanj si v službi nisem privoščil privilegijev, zato me še danes delavci Iskre, ki sem jim stanovanje dodelil, spoštujejo in ko se srečamo na cesti, se iskreno pogovarjamo. Tukaj si pač nisem dovolil niti enega propusta.

Šport in kultura

Poleg dela je bil seveda vsaj v Rogu zelo pomemben predvsem šport. V šestdesetih letih je bila pri nas najpomembnejša disciplina nogomet, košarko so v glavnem igrali študentje, razširjen je bil tudi boks. Ko sem bil pri železnici, smo izbirali med dvigovanjem uteži v stekleni dvorani na kolodvorski ulici, judom ali boksom. Jaz sem se vključil v boks, ampak že prvič, ko sem jih dobil po nosu, sem si rekel, čisto odkrito povedano, da ta šport ni zame. Rog pa je, razumljivo, dal prednost kolesarjenju. Po prihodu v tovarno koles sem se vključil v kolesarsko ekipo, kjer sem spoznal vse vidnejše Rogove kolesarje, tudi Zanoškarja in Škerla. Prva Rogova dirkalna kolesa so bile specialke, delno opremljene z uvoženo italijansko opremo, našla se je tudi kakšna italijanska specialka. Rog pač ni bil specializiran za izdelavo vrhunskih tekmovalnih koles. Rogovi kolesarji nismo bili posebej plačani, ampak smo bili redno zaposleni v tovarni. Na delovnem mestu smo morali delati najmanj štiri ure, ko pa smo dosegli dovolj visok nivo, smo se lahko s kolesarjenjem ukvarjali celoten delovnik. Če pa nismo pokazali rezultatov, nas je čakala proizvodnja, kar je na koncu doletelo tudi mene. Med delom sem sicer dokončal šolo, nisem bil pa dovolj uspešen v kolesarjenju, saj si v popoldanskem času zaradi vlaka nisem mogel privoščiti vsakodnevnega treninga. Šport me je vedno zelo privlačil, zato sem nekoliko kasneje tudi zaključil visoko šolo za telesno kulturo in sem kot organizator športne rekreacije veliko naredil tudi na tem področju.

Kar se športa tiče, se iz časa, ko sem bil v Rogu, spominjam izleta na Pohorje, ki smo ga organizirali mladinci. Nekaj prej je bila na njem postavljena žičnica in vožnja z žičnico je bila za nas prva taka izkušnja.

Poleg športa smo se lahko v okviru tovarne Rog ukvarjali tudi s kulturno dejavnostjo. Ker sem študiral petje na srednji glasbeni šoli, sem se priključil folklorni skupini, ki se je imenovala Folklorna skupina Rog. Nastopali smo po Sloveniji za 29. november, prvi maj, dan žena in osmi marec. Naši folklorni skupini je pomagal harmonikar iz Tineta Rožanca. Izvajali smo belokranjske plese, med njimi še zlasti kolo pod spremljavo pesmi Lepa Anka kolo vodi, saj se je vsebina pesmi povezovala z Rogom kot proizvajalcem koles. Rog je bil simbol!

Na različnih proslavah sva s kolegico nastopala tudi s petjem. Lahko trdim, da sem v vseh  treh letih, kar sem jih preživel v Rogu, pel prav na vseh prireditvah.

V sedemdesetih letih se je začelo trim gibanje, razširjale so se sindikalne igre, nogomet, košarka itd. Spominjam se povsem polnih igrišč po Ljubljani… danes so pa zapuščena. V delovnih organizacijah se je zanimanje za športna srečanja okrepilo od sredine sedemdesetih let dalje, v večjih podjetjih se še danes srečujejo.

V Iskri je bilo zelo razvito smučanje. Po petsto smučarjev je sodelovalo na naših tekmovanjih. Med smučarji smo imeli tudi olimpijskega tekmovalca. Organiziral sem tekmovanja po starostnih skupinah: od 20 do 30, od 30 do 40, od 40 do 50 let… Jaz sem bil na Krvavcu enkrat tretji v skupini od 45 do 55 let.

V Iskri smo imeli zimske in letne igre, tekmovali smo tudi med tozdi. V Novem Vinodolskem se je zbralo čez petsto tekmovalcev iz tozdov ISKRE. Organizirati sem moral sodnike in pa žrebanje ekip ter izračun in razvrstitev ekip. Spominjam se sindikalnih iger, med katerimi je bil rezultat tekme balinarjev izenačen. S tisto palčko, s katero se je merila razdalja balinov, je sodnik izmeril enako razdaljo. Ker se niso mogli drugače dogovoriti, so mene poklicali, da sem odločil. Pa sem moral določiti, katera ekipa je zmagala in še danes ne vem, ali sem izbral pravo. Bila je to pač tekma na izločanje, če bi bil finale, bi si ekipi delili prvo mesto. Šport smo sicer razumeli kot prostočasno druženje in zabavo, ko pa so sindikalisti tekmovali, takrat pa je bila borba hujša kot na državnem prvenstvu, a razumete? Dogajalo se je, da sem moral vročekrvne tekmovalce miriti.

Rogova profesionalna kolesarska ekipa

Kolesarji kolesarskega društva Rog so bili v tovarni zaposleni v organizacijski enoti Preizkuševalna ekipa. Po doseženih uspehih so se uvrščali med vodilne tekmovalce v takratni Jugoslaviji in so bili v tem smislu še najboljša promocija našega podjetja. Danes vidite povsod panoje za razne firme, pri nas je bil pa pano kolesar z napisom Rog in njegov uspeh na tekmovanjih. Rog je veliko vlagal v šport in tudi v kulturo, pa tudi v ljudi, ker s tem, da so bili Rogovi kolesarji dobri, smo tudi pozitivno vplivali na mladino. Morate vedeti, da ko so Rogovi kolesarji peljali skozi slovenske kraje, so navduševali šolarje in mladino, bili so jim v navdih. To je bilo zelo pozitivno. Rekel bi, da so bili temelj današnjih uspehov slovenske kolesarske ekipe, ki je znana po celemu svetu. Rog je bil prvi, ki je v Jugoslaviji organizirano pristopil h kolesarstvu, društvo Rog pa je še danes zelo uspešno. Škerl, preprost človek, je bil moj dober prijatelj. Veliko je naredil za mladino in za razvoj slovenskega kolesarstva – enako tudi Zanoškar, ki je bil tudi trener.

Spominjam pa se zanimivega dogodka v zvezi z mladimi Rogovimi kolesarji. Dobili so nalogo, da odkolesarijo na Vrhniko in nazaj – sicer ne z dirkalnimi, pač pa z navadnimi kolesi. Trener Zanoškar jih je čakal v Rogu, ker pa jih ni bilo ob predvideni uri, je posumil, da nekaj ni v redu. Ker je bila ob istem času kino matineja v Unionu, je šel tja in jih tam tudi našel. Naslednji dan jim je vzel kolesa in odvzel članstvo, tako da so končali, ali, če hočete, nadaljevali v proizvodnji.

Varnost pri delu

Varnost pri delu je bila v tovarnah, v katerih sem delal, dobro urejena. V Rogu smo vsak dan kemično obdelali nad sto kolesnih okvirjev, kar se je izvajalo v tem ogromnem pritličnem prostoru, galvani. V času obratovanja so seveda kemikalije sproti odvažali, zaradi njihove stalne prisotnosti na lokaciji pa je bilo treba poskrbeti za varnost pred eksplozijami in sabotažami. Tovarna je imela zaposlenega varnostnega inženirja, ki je bdel nad varnostjo delovnih procesov. Upoštevati je bilo pač treba standarde. Spominjam se, da so po ukinitvi proizvodnje na Trubarjevi v zbiralnikih odpadnih vod ostale kemikalije. To je bilo za Ljubljano, bi rekel, nevarna zadeva, če smo čisto odkriti. Ko so Rog zaprli, so se vanj naselili brezdomci in drugi stanovalci, ki so za sabo pustili veliko količino različnih smeti, plastike, akumulatorjev, ki so jih uporabljali za napajanje razsvetljave itd. Skratka, ko so Rog čistili, so ven odpeljali trideset tovornjakov robe…

Kar se nesreč s stroji tiče, lahko rečem, da je k sreči v Rogu nisem doživel, v Saturnusu pa. Takrat je ena od delavk v moji izmeni izgubila prst na roki. Delala je na stiskalnici, ki se je zaganjala z nožnim sprožilcem. Dostop v delovno območje med delovanjem stroja je spredaj zapiralo varovalo, nekakšna varnostna zapora. Delavki se je med delom komad prilepil in je zato segla z roko od strani v delovno območje in kos porinila stran, hkrati pa je nehote stopila na pedal in s tem stroj zagnala. Zgornji del orodja se je na sredi poti ustavil, zato smo morali stroj najprej ročno zavrteti do konca naprej in šele nato smo ga lahko zavrteli nazaj in tako sprostili roko. Bilo je grozno, delavka je vpila od bolečine. Take nesreče so nastajale zaradi neupoštevanja pravil, ki so bila zelo stroga. Z roko ni bilo dovoljeno segati v stroj med delovanjem, kar je na sprednjem delu stroja tudi sicer onemogočala zaščitna ograja. Če bi delavka sledila navodilu, bi morala delo in stroj ustaviti in šele nato seči vanj z roko. Lahko rečemo, da ji je prst odnesla norma!

Mi, ki smo bili v proizvodnji Saturnusa odgovorni za varno upravljanje strojev in tudi varno ravnanje sodelavcev, smo imeli na šest mesecev kratek tečaj za varno delo. Kasneje, ko sem že delal v Iskri, sem moral opraviti enoleten tečaj za delo z ljudmi. Ne samo varnost, tudi medčloveški odnosi so bili pomembni. Iskra je bila za tiste čase, mislim na sedemdeseta leta, ko sem bil v tej tovarni še v proizvodnji, zelo napredna. Torej, izobraževanje je trajalo eno leto z dvema ali tremi izpiti in tisti, ki ga ni opravil, ni več smel opravljati svojega dela. Od petdesetih let dalje pa nekje do sedemdesetih let je bilo nekako bolj poudarjeno preprečevanje poškodb, kasneje pa so bile izpostavljene tudi človekove pravice. Delavca smo morali obravnavati kot človeka, ne pa kot stroj ali zaboj… V Iskrinem izobraževanju je bil velik poudarek na odnosu z ljudmi, zato so bili vanj poleg varnostnih inženirjev aktivno vključeni tudi razni psihologi. Priznati moram, da mi je ta letni tečaj odprl drugačen pogled na svet!

Malica

Na železnici, kjer sem bil najmlajši, sem moral na Miklošičevo po kruh in po špehovko. Kdor je imel več denarja, je kupil ljubljansko salamo, drugače smo po pet dag špehovke kupovali in pol kile kruha. Ko pa sem prišel v Rog, je bila tam že organizirana topla malica. Še danes se spominjam, ko smo dobili golaž in polento. Jaz je nisem bil vajen, moja dva kompanjona, Otto in Lino, pa sta komaj čakala, da sem jima odstopil polento in sem potem golaž pojedel s pol kile kruha.

V Saturnusu smo imeli pravo menzo, kjer si poleg tople malice lahko dobil tudi kosilo. V Iskri pa sem prehrano jaz organiziral. Delavci v Iskri so na malico vedno čakali v dolgi vrsti, zato sem razvil sistem deljenja malic, ki je temeljil na sistemu dviganja orodja v orodjarni. Na pultu smo uslužbencu povedali številko orodja in ta ga je v skladišču hitro našel in prinesel. Zasnoval sem torej sistem, ki je na začetku sicer naletel na silen odpor, vendar se je naposled izšel.

Malico smo razdelili na petnajstminutne intervale, v katerih je prišlo po malico 50 ljudi. Zaposleni v Iskri so dobili posebno kartico s številkami od 0 do 10 časovno razdeljeno na 15  minut, v menzi pa je bil razpored prevzemov malic glede na vrednosti, ki so bile označene na karticah. Zaposleni so se morali na toplo malico naročiti en dan prej, na voljo so imeli klasično toplo malico ali malico na žlico. Če nisi ničesar naročil, pa si lahko dobil hladen obrok. Izračunal sem tudi, da je uslužbenka, ki je v menzi prodajala pijačo, predstavljala večji strošek, kot če smo dali pijačo, npr. čaj ali sok, zastonj na razpolago, da je lahko vsak vzel. Ko se je ta princip uvedel, ni bilo več vrst. Zaposleni je vedel, kdaj ima malico in je prišel in strežnici pokazal kartico. Ko si šel iz malice, si vzel naročeno kartico z določenim obrokom in časom koriščenja za naslednji dan. Imeli smo okrog petsto delavcev, ki so v dveh urah dobili malico. To sem jaz uvedel v našem podjetju prvi, za mano pa je isti sistem uvedel še Iskrin obrat v Šiški, potem se je pa počasi razširil tak sistem po drugih tovarnah

Dopust

Na železnici smo poleg dopustovanja v Rovinju imeli tudi izlete, saj smo imeli železničarji eno vožnjo z vlakom po Jugoslaviji brezplačno. Spominjam se, da je skupina železničarjev šla v Trst, da bi si kupili obleke. Ko so se vrnili, so pripovedovali, kako lepo je zunaj, malo so še napihnili, pa je bilo že kar preveč idealno.

Rog je imel v Savudriji svoj dom. Na dopust sem odšel tja s sodelavci. Spominjam se, da smo hodili v Bašanijo plesat na moderne italijanske viže… Vsi smo bili navdušeni, da smo lahko šli na morje. V Savudriji sem se celo naučil plavat, saj v domačem kraju nismo imeli bazena. Veliko nas je bilo takih. Upravnik v tem domu je bil moj sodelavec in moram reči, da je bilo letovanje organizirano zelo dobro, tako da je bil dom zaseden tudi pred sezono in po njej.

Saturnus je imel na Dolgem Lošinju počitniške kapacitete, ki jih sam nisem koristil, bil pa sem v ekipi, ki je šla za tri dni usposobit počitniški dom za letovanje. Takrat sem se prvič peljal s tisto ladjo s krili… mislim, da je bil to katamaran ruske izdelave. Jaz sem moral pregledati vse, kar je bilo kovinskega, sodelavke so morale počistiti, zraven pa je prišel tudi direktor kadrovske službe.

V Iskri smo imeli v Poreču dom, zakupljena ležišča in prikolice, kar je bila v bistvu moja odgovornost, saj je dopustovanje spadalo pod družbeni standard. Spominjam se tudi, da sem organiziral prevoz teh prikolic v Tolmin, ko je bil leta 1976 potres v Furlaniji. Organiziral sem tudi Iskrine prireditve v Zajčji dobravi na dan borcev, t. j. 4. julija. Na teh srečanjih se je zbralo tudi do dvaindvajset tisoč ljudi. Vsak je moral dobiti porcijo golaža, kruh, liter vina in liter radenske. Moral sem narediti celo študijo, kako bomo po Iskrinih menzah skuhali golaž! Vsakih trideset sekund je moral biti en gost postrežen, da smo lahko v dveh urah razdelili hrano in pijačo!

Lepi spomini

Spominjam se, da mi je nekoč kolegica, s katero sem hodil plesat, povedala, da pride nekdo iz Italije, s katerim naj bi šla na Velesejem v Zagreb. Rekla je, da se pripelje z avtomobilom znamke Alfa Romeo in odrineta po službi ob dveh, vračata pa se zvečer. Prosila me je, naj grem z njima. Sama si z njim ni upala, zato sem privolil. Ob dveh se je pred Rog pripeljala rdeča Alfa in sva se usedla vanjo. Bilo je seveda nenavadno, da je s sabo vzela sodelavca, vsi so čudno gledali… S šoferjem se je sodelavka celo nekoliko spogledovala in se je kasneje tudi poročila v Italijo. Jaz sem bil vesel, da me je vzela s sabo in sem se lahko vozil v tako imenitnem športnem avtomobilu. Mogoče sem se celo prvič v svojem življenju peljal z avtomobilom, lahko da tudi drugič. Tega dogodka se spominjam še danes.

Ko sem zapustil industrijo

Ko sem zapustil Iskro, sem postal direktor stanovanjske zadruge, sedaj pa se kot upokojenec samostojno ukvarjam z umetnostjo. V tem času sem bil tudi aktiven član društev. Petnajst let sem bil predsednik Društva delovnih invalidov Ljubljana center. Pod mojim vodstvom smo predlagali uveljavitev Občine po meri invalidov. Popisal sem vse probleme invalidov po Ljubljani in jih posredoval MOL. Mestna občina Ljubljana je zamisel sprejela in je tako prva v Evropi dobila priznanje Občina po meri invalidov. Istočasno pa sem delal z invalidnimi otroci in jim prenašal znanje o slikarstvu. Mesto Ljubljana mi je v priznanje podelilo plaketo mesta Ljubljane za delo z invalidnimi otroki. Prejel sem tudi Zlati znak Zveze delovnih invalidov Slovenije. Dva mandata sem bil tudi mestni svetnik, takrat sem moral zapustiti predsedovanje Društva delovnih invalidov Ljubljana center. Kot predstavnik invalidov sem bil tudi član odbora za zdravstvo  na zavodu za zdravstveno in socialno zavarovanje. Bil sem član sveta zavoda Mestnega muzeja in Grafičnega likovnega centra. Kot grafik sem dobil Zlato paleto za grafiko in prvo nagrado na ex tempore z mednarodno udeležbo v Piranu 1999. Doniral sem več kot 75 likovnih del za različne dobrodelne namene – za nakup gasilnega vozila v Gasilskem društvu Lipoglav, nakup CT aparata in opreme v Bolnišnici Golnik itd.

Ko sem prišel v Rog, sem bil star 17 ali 18 let in sem bil v svoji delovni skupini najmlajši. Mojih nekdanjih sodelavcev, s katerimi bi lahko obujal spomine, žal ni več. Danes jih štejem že 83 let, vendar lahko rečem, da sem še polno aktiven!”

Lokacija pogovora: MKL – Slovanska knjižnica, 25. april 2025
Pogovarjala sta se: Tomaž Miško in Ana Gašperič
Transkripcija pogovora: Tomaž Miško in Anja Frković Tršan
Priprava besedila: Tomaž Miško