Občani Brežic so bili na začetku oktobra 1963 obveščeni, naj na svojih radioaparatih konec meseca poiščejo valovno dolžino sto oseminosemdeset in še nekaj desetink metra ter prisluhnejo začetku oddajanja lokalne radijske postaje. Novica jih ni presenetila, saj so že dlje časa opazovali gradnjo izjemno visoke oddajne antene za Prosvetnim domom. V nedeljo, 27. oktobra 1963, so ob 10. uri v prostorih brežiškega Prosvetnega doma s posebno slovesnostjo zaznamovali začetek delovanja »nove relejne radijske postaje Brežice«. Dogodka sta se poleg številnih gostov udeležila podpredsednik Franc Kimovec – Žiga, sekretar republiškega sveta za kulturo in prosveto, in domačin Miloš Poljanšek, sekretar republiškega sveta za šolstvo. Franc Bukovinski, podpredsednik občinske skupščine, je z nagovorom zbranih uradno odprl postajo. Radio je takoj zatem iz sosednje dvorane prenašal proslavo ob prazniku brežiške občine. Dan prej sta se v prostorih radijskega studia še mudila monterja Radia Ljubljana, ki je brežiški postaji odstopila vso potrebno tehniko. Po poročanju Dolenjskega lista sta monterja »veselih lic ugotavljala, da postaja odlično deluje«.
Prvi dan emitiranja je preko radijskih zvočnikov v domove poslušalcev vstopal glas Božene Češnovar (kasneje poročene Zorko) in Vlada Podgorška. Češnovarjeva je postala radijska napovedovalka v zadnjem letniku brežiške gimnazije. Njeni izbiri je botroval razločen glas in naravna zgovornost (prijatelji so ji po lastnih besedah rekli »radijska ropotulja«), njena glavna prednost pred ostalimi kandidati za »spikerja« pa je bila odsotnost lokalnega dialekta v govoru. V istem prispevku v Dolenjskem listu iz leta 1973 o Podgorškovih začetkih na Radiu Brežice beremo: »Podgorška so za pripravo prve oddaje sneli z ohceti. Bilo je 26. oktobra 1963. Po poroki v Novem mestu se je Vlado z ženo in svati odpeljal na kosilo k Biščaniču na Veliko Dolino, kamor je ob pol petih popoldne ves zadihan vstopil urednik Pihler in poklical ženina v studio. Vlado je brž razvozil svate in odšel na snemanje. Trajalo je do polnoči.« Podgoršek se je že naslednji dan vrnil k svojim rednim učiteljskim obveznostim. Vendar se je že leto zatem na Radiu zaposlil in opravljal naloge glavnega in odgovornega urednika vse do prestopa v vrste časopisnih novinarjev leta 1975. Ko so Radio Brežice priključili novoustanovljenemu Zavodu za kulturo Brežice, je Podgoršek postal direktor zavoda, ki je združeval občinsko knjižnico, pet kinematografov, radio in delavsko univerzo.
Na začetku je za radijski program skrbel sedemčlanski uredniški odbor in začasni urednik Alojz Pihler. Skrb in odgovornost za radijsko tehniko je prevzel Ljubo Šteger. Po Pihlerju je taktirko Radia prevzel Bogo Javornik, ravnatelj brežiške gimnazije, za njim pa Podgoršek, ki je Radio vodil do leta 1975. Boženi Češnovar in Primožu Ruehu, stalnemu napovedovalskemu paru, so se kmalu pridružili novi glasovi: Stana Kunej, Franci Babič, Iva Gorenc, Zvone Ilovar in drugi. Čas pred radijskim mikrofonom so najpogosteje preživljali s prebiranjem čestitk. Marca 1964 so morali v eni sami oddaji voščiti in čestitati kar 90-krat.
