»V šestdesetih letih, v obdobju nastajanja prvih lokalnih radijskih postaj, so tehniki, uredniki in novinarji lahko le sanjali o pripomočkih, kakršne imajo danes na osrednjem slovenskem radiu pa tudi na stotinji komercialnih in nekomercialnih postaj po državi. Možnost za to, da bi v eter kakovostno prenašali pomembne dogodke s terena, kratko malo ni bilo. Ker sedanjih zvez, kaj šele GSM-ov, po katerih se lahko poročevalec oglasi izza vsakega grma, še nismo poznali, so se ustvarjalci lokalnih programov znašli po svoje.
Na radijski postaji Brežice so prvi neposredni prenos pripravili ob prazničnem zasedanju brežiške občinske skupščine v Artičah.
Telefonska zveza z dvorano v Prosvetnem domu je bila vzpostavljena, v studiu posnete napovedi so bile pripravljene … Ob desetih naj bi se iz Artič oglasila napovedovalka Božena Češnovar. Znamenje za vstop bi ji moral dati tedanji brežiški kinooperater Jože Šoško. Ura je bila deset, tehnik v dvorani je vključil mikrofone in Božena je čakala na Jožetov znak. Slavnostna seja se je seveda začela z zamudo. Ko je Šoško končno le začel negotovo motoviliti z rokami, ga je Božena neučakano vprašala: ›A ga maš not?‹
To so bile prve besede neposrednega prenosa Radia Brežice iz Artič.«
