Sogovorniki so se v nadaljevanju spomnili svojih začetkov na radiu in skušali najti odgovor na to, kakšen je dober radijski napovedovalec. Kot je dejal Podgoršek, je vsekakor v ospredju primeren glas, pa tudi dobro poznavanje slovenskega knjižnega jezika in sproščenost pred mikrofonom. Jelica Koršič, ki ima med sogovorniki najdaljši staž dela na brežiškem radiu, je pred tem učila slovenščino na šoli. Motilo jo je, kako so nekateri govorili za radijskim mikrofonom, zato je šla leta 1990 na avdicijo Radia Brežice in bila tudi izbrana.
Po besedah Jelice Koršič je bil tedaj na radiu jezik še vedno zelo pomemben, zato so posnetke z avdicije poslali tudi v Ljubljano legendarnima Ajdi Kalan in Nataši Dolenc, ki sta odločili, kdo je primeren in kdo ni. Njen krst v etru Radia Brežice je bil 14. novembra 1990 v narodnozabavni oddaji Po domače, ki jo je takrat vodil Franci Hedl. Sicer pa je na radiu začela s sprejemanjem čestitk, zahval, osmrtnic itd., ki sta jih sprejemali skupaj z, žal že pokojno, Natjo Jenko Sunčič. Koršič je še omenila, da se je radijski program začel širiti z mladinskimi, športnimi in razvedrilnimi oddajami, imeli so tudi kmetijsko oddajo, duhovno misel ter seveda tudi informativne oddaje, po domače so jim rekli kar poročila, v naslednjih letih so pridobili tudi nove sodelavce. Kot je še navedla, je radio preporod doživel leta 1998 s prihodom urednice Lidie Kostevc, poročene Zbašnik, ko so pridobili še več novih sodelavcev in oddaj, in leta 2000, ko so poleg radijskega medija postali tudi časopisna hiša, saj so začeli izdajati časopis SavaGlas. »Radijski novinarji smo postali tudi časopisni novinarji,« je dodala. Do leta 2005 se je na radiu vse skupaj širilo, nato pa se je začelo krčiti s spremembami lastništva in ostalimi zadevami, je še pojasnila.
»Čeprav sem še vedno v medijih, me zelo moti, da zdaj ni več nekega ostrega reza pri izboru ›spikerjev‹. Zdi se, da lahko že vsak, ki ima pet minut časa in si to želi, pride pred mikrofon in govori, kakor mu paše. Mogoče je to še primerno za kak poseben žanr oddaje, na splošno pa bi morali po radiu res govoriti zborno,« je poudarila gostja. Prepričana je, da je v radijskem etru ne bi smeli brati, ampak pripovedovati, da bodo ljudje razumeli, če pa že, pa je treba brati tako, da sam razumeš, kaj bereš, potemtakem te bodo tudi ljudje razumeli.
