Peganova razprava ni bila nikoli objavljena. Vsebuje množico podatkov, ki s pisavo in njenim razvojem sploh niso povezani. Prav tako ni jasno, ali gre res za elemente prvotne pisave ali pa le za pripomočke lokalnega značaja, ki so bili zaradi življenjskih potreb morda celo večkrat znova izumljeni in celo individualno prirejeni.
Avtorjeve ugotovitve se nanašajo na 19. stoletje. Ustreznih arheoloških raziskav v njegovem času še ni bilo, zaradi neobstojnosti podlag, na katere so Slovani pisali, so še danes težavne. Šele leta 1999 so v vasi Gnezdovo pri ruskem Smolensku izkopali amforo z verjetno slovanskim napisom »gorušna«. Slovansko pisavo pred 9. stoletjem omenjajo le trije tedanji pisci. Bolgarski menih Črnorizac Hrabar je poročal, da so Slovani uporabljali sistem črt in zarez, škof Thietmar iz nemškega Merseburga je leta 1018 zapisal, da je v 8. stoletju na otoku Rügen v Baltskem morju še stal slovanski tempelj s skulpturami njihovih božanstev, na katerih so bila zapisana tudi imena. Arabski pisec in tajnik bagdadskega ambasadorja pri starih Bolgarih Ahmed ibn Fedlan je leta 921 videl, da so ruski trgovci umrlemu tovarišu na grb položili leseno paličico z njegovim imenom in imenom njegovega kneza. Naši predniki so torej zares pisali že tudi pred uveljavitvijo standardiziranih abeced glagolice, gotice, latinice in sedanje gajice, na kakšen način in s kakšnimi znaki, pa nemara ne bomo nikoli zvedeli.
Viri:
Anton Pegan: Hieroglifi, klino- in križkražepis v Slovencih, rokopis 1907
Božidar Premrl: Učitelj Anton Pegan, Vipavski glas, KS Vipava
Nena Židov: Rovaši, Ljubljana 2010
Spletna stran Fran, geslo šment
