Suhorje je vas na robu Brkinov. Danes šteje sedemdeset prebivalcev, ob koncu 19. stoletja pa je v njej živelo kar tristo dvajset ljudi. Za svojo otročad so skupaj s sosednjim Ostrožnim Brdom imeli celo šolo – enorazrednico s kar tremi oddelki. Šola je premogla tudi stanovanje, zato vas ni bila nikoli brez učitelja. Celih trinajst let je na Suhorju poučeval Anton Pegan. Rojen je bil v Vipavi, na Suhorje pa je prišel s Planine nad Ajdovščino. Bil je izjemno razgledan in ljubiteljski etnolog. Že kot dijak goriške gimnazije je zbiral narodno blago, kasneje pa se je začel ukvarjati s starimi pisavami. Zanimal se je za stare Etruščane, sumerske klinopise, hieroglife starih Egipčanov, starogrško pisavo pa je znal celo uporabljati. Prepričan je bil, da so morali imeti neke vrste pisavo tudi naši predniki, stari Slovani. Njene morebitne ostanke je iskal vsepovsod, prebral pa je tudi ogromno takrat dosegljive strokovne literature.
Suhorci so ga zaradi tega imeli za čudaka. Niso si ga zapomnili po tem, da je poleg obveznih predmetov zagreto poučeval tudi kmetijstvo, ne po tem, da je vedel za vse krajevne zgodovinske dogodke, da je poznal skoraj vse rastline z latinskimi imeni vred, da je vedel tudi za vse žužke, ki so letali po vasi in okoli nje, pač pa so si vtisnili v spomin, da je bil šepav oziroma čotast, da je dolgo vztrajal v samskem stanu in se poročil šele v zrelih letih, in to kar s svojo veliko mlajšo deklo Marijo Stavanja, ki je bila tudi šepava. Na sprehodih ju je bilo potem zabavno gledati. Po vasi so se šalili, da je žena »čotala« na melodijo: »Kar sem stri-la, prav sem stri-la,« on pa na refren: »Se ke-sam, se ke-sam!« Zapomnili so si tudi njunega črno-belo lisastega mačka in začeli vse podobne vaške mačke klicati Pegan. Od norčevanja do zamer pa običajno ni daleč. Leta 1905 je tako Pegan okrajnemu šolskemu svetu v Postojni poslal zelo kritično poročilo o stanju suhorske šole in delu krajevnega šolskega sveta, sledile pa so hude reakcije med vaščani. Prepričan, da je z dopisom opravil le svojo dolžnost, je Pegan še istega leta dal odpoved in se preselil na šolo v Štivanu pri postojnski Matenji vasi. Tu je delal še pet let, nato pa se upokojil. Zadnja leta je preživel na Razdrtem in tam leta 1916 umrl zaradi možganske kapi. Pokopali so ga zraven vaške cerkve Svete Trojice. Groba že ni več, med odloženimi spomeniki na pokopališču pa še najdemo njegov nagrobnik.
Peganova razprava o številih in pisavi starih Slovanov
Leta 1907 je iz Štivana ljubljanski strokovni založbi Slovenska Matica poslal rokopis z naslovom Hieroglifi, klino- in križkražepis v Slovencih, sad svojega desetletnega obsedenega raziskovanja in proučevanja. V njem je prikazal zlasti prvotni način pisanja številk, ki se je zaradi pogoste nepismenosti ohranjal daleč v 19. stoletje. Izhodišče naj bi bile roke in prsti. Enico je zato pomenila navpična črta (simbol prsta), petico je predstavljala kljukica (razprta palec in kazalec), desetico križ (iztegnjen palec ene roke, prekrižan s kazalcem druge), število petdeset so naši predniki zaznamovali s petimi navpičnimi črtami, ki so bile vodoravno prekrižane in označene s kljukico, število sto pa desetimi prekrižanimi enicami s kljukico in križcem. Tisoč so nekoč predstavili s krogom, ki je bil hkrati ideogram za besedo jezero. Tisočaku zato na primer v hrvaškem Zagorju še danes rečejo »jezerač«. Krog je v avstrijskih časih pomenil tudi denarno enoto goldinar, črtica poleg kroga pa njegovo enoto krajcar. Pettisočak so zapisali kot krog s kljukico (petica!) na sredi, deset tisoč pa kot krog s križcem (desetka!). Zapisi niso bili vedno enoznačni. Križ ni vedno pomenil števila deset, ampak je simboliziral tudi boga. Na vhodu v suhorsko šolo je bil vklesan skupaj s srčkom, kar je pomenilo, naj bog varuje to hišo. Ko je na primer bistriški opat Bruno na samostanski izpostavi na Planini pri Ajdovščini leta 1779 napisal zadolžnico za 500 goldinarjev, ki se jih je izposodil nepismen kmet Peter Štrancar, je poleg arabskih številk znesek zapisal tudi v slovanskih stoticah v obliki petih navpično prečrtanih navzgor obrnjenih polkrogov. Znaki naj bi pomenili sto(pinje), odtise človeškega stopala, navpična črta pa naj bi simbolizirala nožno golen.
Težje od števil je bilo najti napisana besedila. Pegan je odkrival predvsem zapise dolgov, sem pa tja tudi kakšno ime. Peganova babica, gostilničarka, trgovka in mesarica v Vipavi, je imela na vratih zarisan ročaj zakrivljene palice s tremi prekrižanimi črtami, nad katerimi sta bila dva krožca. To je bilo treba brati kot: »Pastir mi dolguje 2 goldinarja in 30 krajcarjev«. Kovač Matija Marc s Planine pri Ajdovščini je leta 1840 z občine prejel neko pisanje. Ker je papirja primanjkovalo, je Matijev sin, prav tako kovač, zadnjo stran porabil za svoje kovaške račune. Med njimi je bilo 15 vodoravno prekrižanih pokončnih črt, nad peto in deseto črto sta bila narisana dva kroga, v nadaljevanju pa s presledki tri arabske osmice. Po Peganu je želel zabeležiti, da je za nekoga opravil tri dela, za katere je treba plačati 2 goldinarja in 50 krajcarjev. Znaki 8 8 8 naj bi bile etruščanske črke F , ki se lahko berejo kot »faber« oziroma kovač, pomenijo pa tudi kovanje samo. Običajen simbol za kovača in njegovo delo so sicer bile klešče. Avtor je odkril tudi znake, ki so pomenili krojača, zidarja in čevljarja. Prvega so stari pisci označili z iglo. Učiteljevi babici je dolgoval goldinar in 45 krajcarjev, neimenovani zidar (označen s kladivom, ki je bilo na en kraj koničasto) je v trgovini kupil na up blaga v vrednosti 5 goldinarjev in 2 krajcarjev, neki čevljar pa v strojarski delavnici usnja za 10 goldinarjev in 45 krajcarjev. Pred zapisom dolga je bil narisan nekakšen velik poševen S. Po Peganu gre za »smolevo nitko«, s smolo prevlečeno čevljarsko dreto.
Avtor v svojem pisanju mimogrede skoči v ljudsko mitologijo in nam zaupa, od kod nekatera bitja, ki že tisočletja strašijo človeški rod. Če se deček rodi z nogami naprej, postane vedomec, če se to pripeti dekletcu, pa postane vešča. Vešče se kot lučke kdaj pa kdaj zapodijo za človekom, a mu ne storijo nič žalega, vedomci oziroma volkodlaki pa ljudi nadlegujejo in jim pijejo kri. So pa dveh vrst. Eni to počnejo za življenja, a ljudi ne morijo, drugi pa prihajajo iz grobov in jih morijo, zato jim pravijo tudi »mora«. Pegan še dodaja: »Takovega besa se vkroti tim potom, da se duhovnika pokliče, kateri mu, molivši nekovo molitvico, z drogom od belega trna srce predere«.
Uradna zgodovina ugotavlja, da so v slovenskih zapisih, podobnih tistim, ki jih je odkrival Pegan, le trije znaki, ki so enaki tako po obliki kot po pomenu: črtica (kot enica), kljukica (kot petica) in poševno prekrižani črti (x) kot desetica. Znakov + (pokončni križ) in x (poševni križ) stari pisci pogosto niso ločevali. Suhorski učitelj pa slednjega imenuje »kraž« in ga tudi razume čisto po svoje. Ker je križ (+) v prvotnih staroslovanskih zapisih pomenil tudi boga, naj bi kraž pomenil staroslovanskega črta ali kasnejšega zlodeja. V 15. stoletju naj bi ljudje takratnega cesarja Friderika III. šteli za dobrega, madžarskega kralja Matijo Korvina, ki je plenil po slovenskih deželah, pa za slabega. Od tod po avtorju slovensko reklo »križ-kraž, kralj Matjaž«. V svoji razpravi se je lotil tudi razlage pogosto uporabljane besede »šment«. Šment (tudi šent) je nežnejši izraz za hudiča. Po njegovem pa naj bi šlo za staroegipčanskega boga Mentha, čigar ime naj bi med naše prednike še v antičnem času zanesli feničanski trgovci. Vendar je pravi krivec nemški glagol »schänden«, ki pomeni preklinjati, a ga je slovenska duhovščina predelala v blažjo obliko »šentati«.
Pisave so nastale zaradi nujnosti ohranjanja podatkov in posredovanja sporočil. Slovani in Slovenci pa tudi drugi evropski narodi so za domače potrebe dolgo pisali na deščice, gredice in preklane palice. Etnologi jim pravijo rovaši. Izraz je madžarskega izvora. Zanimivo je, da Pegan rovašev nikjer ne omenja, zapisal pa je turško besedo tefter, ki so jo uporabljali v Srbiji. Poznal je tudi kipu, inkovsko beleženje podatkov z vozlanjem vrvic, in omenil, da so ga uporabljali za oznako svojih izdelkov tudi nekateri naši tkalci.
Usoda besedila
Peganova razprava ni bila nikoli objavljena. Vsebuje množico podatkov, ki s pisavo in njenim razvojem sploh niso povezani. Prav tako ni jasno, ali gre res za elemente prvotne pisave ali pa le za pripomočke lokalnega značaja, ki so bili zaradi življenjskih potreb morda celo večkrat znova izumljeni in celo individualno prirejeni. Avtorjeve ugotovitve se nanašajo na 19. stoletje. Ustreznih arheoloških raziskav v njegovem času še ni bilo, zaradi neobstojnosti podlag, na katere so Slovani pisali, so še danes težavne. Šele leta 1999 so v vasi Gnezdovo pri ruskem Smolensku izkopali amforo z verjetno slovanskim napisom »gorušna«. Slovansko pisavo pred 9. stoletjem omenjajo le trije tedanji pisci. Bolgarski menih Črnorizac Hrabar je poročal, da so Slovani uporabljali sistem črt in zarez, škof Thietmar iz nemškega Merseburga je leta 1018 zapisal, da je v 8. stoletju na otoku Rügen v Baltskem morju še stal slovanski tempelj s skulpturami njihovih božanstev, na katerih so bila zapisana tudi imena. Arabski pisec in tajnik bagdadskega ambasadorja pri starih Bolgarih Ahmed ibn Fedlan je leta 921 videl, da so ruski trgovci umrlemu tovarišu na grb položili leseno paličico z njegovim imenom in imenom njegovega kneza. Naši predniki so torej zares pisali že tudi pred uveljavitvijo standardiziranih abeced glagolice, gotice, latinice in sedanje gajice, na kakšen način in s kakšnimi znaki, pa nemara ne bomo nikoli zvedeli.
Viri:
Anton Pegan: Hieroglifi, klino- in križkražepis v Slovencih, rokopis 1907
Božidar Premrl: Učitelj Anton Pegan, Vipavski glas, KS Vipava
Nena Židov: Rovaši, Ljubljana 2010
Spletna stran Fran, geslo šment
