V omenjenem članku je bil izpostavljen problem kontrole javnega mnenja. Ker je bil po zakonu o tisku »vsak pisec polno odgovoren za sestavek, ki ga objavi v časopisu«, so se v uredništvu odločili, da bodo »v bodoče uvrščali le tiste prispevke, ki bodo podpisani s polnim imenom in priimkom ter krajem bivanja«. Da bi pri ohranili »konstruktivno kritiko raznih pojavov in nepravilnosti«, so postavili tri pravila, ki so se jih pisci morali držati:
»1. Pisci iz Celja in bližnje okolice, ki lahko osebno oddajo prispevke, naj se zglasijo v uredništvu in se predstavijo.
2. Pisci iz okolice, ki tega ne morejo storiti, nas morajo razumeti, če bomo z objavo njihovih prispevkov mogoče imeli zamudo, ker bomo morali ugotoviti njihovo identiteto.
3. Za naše dopisnike, ki se pogosteje oglašajo, tak postopek ni potreben.«
V prvi polovici 60. let so se med avtorji člankov največkrat pojavljala naslednja imena (po abecedi): Mara Bertosi, Milan Božič, Ivica Burnik, Jože Cegnar, Milan Cilenšek, Edvard Goršič,
Drago Hribar, Mile Iršič, Iva Jeršič, Jože Klančnik, Franc Kramer,
Jure Krašovec, Franjo Krivec, Marjan Kunej, Adrijan Lah,
Rudi Lešnik,
Drago Medved, Vlado Modic, Marija Obu, Marjan Ravnikar,
Milan Seničar, Janez Sever,
Tone Skok, Lojze Stepančič, Pavla Rovan, Berti Savodnik, Vlado Smeh, Zdenka Stopar, Milenko Strašek,
Bernard Strmčnik, Vinko Šnajs, Tone Tavčar, Igor Tratnik,
Jože Volfand, Tone Vrabl in Borivoj Wudler.
