Hidrocentrala v gorah

Tako bi nastalo veliko umet­no jezero, ki bi dajalo vodo za pogon savinjske elektrarne. Podobno so se »ponorčevali« iz svojih bralcev že leta 1951. Ob takratnem pomanjka­nju mleka so 1. aprila predstavili kra­vo, last kmeta Luke Mlekuša iz Rdeče trave, ki je povrgla dvoglavo tele. Omenjena krava naj bi imela dve gla­vi, štiri noge in dva repa, da se je lažje otepala muh. Namesto enega je imela kar dvoje vimen, iz njih pa so namolzli vsak dan dala kar 52 litrov mleka.
Zunanji sodelavci so predstavljali kronično težavo Celjskega ted­nika. Nekateri so le s težavo obvladovali zvrst časopisnega izražanja, še več pa jih je urednika spraševalo, kako določeno stvar zapisati, kakšen naj bo obseg in ali so njihovi zapisi sploh zaželeni. V tem obdobju je bila cenzura še vedno na zavidljivi ravni, zato so morali biti dopisi »objektivni in resnič­ni«, morali pa so imeti »vzgojno in vzpodbudno obeležje« ali pa vsaj tak »informativni značaj«, da so zanimali širšo javnost.
V času urednika Toneta Masla, ki je skrbno bdel nad financami, so se po­pravili tudi honorarji, čeprav so z na­ročnino pokrili komaj tretjino stroškov natisa. Koliko je dobil pisec za dopis, iz zbranih podatkov ni bilo mogoče ugotoviti, očitno pa se je stanje izboljšalo. O tem nas lahko prepriča tudi novoletna po­slanica leta 1956, v kateri uredništvo ob zaključku leta ugotavlja razveselji­vo dejstvo, »da so se dopisniki v tem letu (1956, op.B.G.) precej pomnožili in uredništvo ni več v zadregi za dopi­se kot prejšnja leta«. Pojavilo se je ne­kaj novih piscev, v glavnem znanih celjskih javnih in kulturnih delavcev ter tudi kasnejših rednih dopisnikov (po abecedi): Jože Curk, Bogomil Gerlanc, Rado Grič, Drago Kumer, Milena Moškon in Bert Zavodnik.