Lutkovna umetnost izhaja iz starih ljudskih šeg. V Sloveniji je bila v veljavi svojevrstna ljudska lutkovna predstava z lutkarjem, skritim pod klopjo, ki je gledalce zabaval z dvema preprostima lutkama. Prvo marionetno lutkovno gledališče pri nas je leta 1910 v Štorjah pri Ajdovščini vzpostavil slikar Milan Klemenčič.
Leta 1919 je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča v Ljubljani – prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in leta 1936 odprl gledališče Miniaturne lutke v Ljubljani. Pred II. svetovno vojno se je lutkarstvo širilo po deželi, najpomembnejšo vlogo za popularizacijo lutkarstva pa so odigrala društva Sokol. V kulturno zgodovino smo se Slovenci zapisali tudi med vojno, z edinstvenim Partizanskim lutkovnim gledališčem, ustanovljenim leta 1944 na osvobojenem ozemlju v Črmošnjicah.
Rojstvo slovenskega poklicnega lutkarstva sega v leto 1948, ko je bilo ustanovljeno Mestno lutkovno gledališče v Ljubljani, današnje Lutkovno gledališče Ljubljana. Na razvoj lutkovnega gledališča in uveljavljanje v svetu je bil najbolj zaslužen Jože Pengov, direktor in umetniški vodja Mestnega gledališča v Ljubljani. Sledil je razmah po vsej Sloveniji in v zamejstvu, po vsej državi so vzniknila poklicna ter ljubiteljska gledališča v kulturnih organizacijah, društvih, izobraževalnih ustanovah in vrtcih. Pomembna je bila uvrstitev lutkarstva v obvezni program estetske vzgoje v osnovnih šolah. Med največja imena slovenskega lutkarstva, kot so Milan Klemenčič, Niko Kuret, Jože Pengov, Nace Simončič, Fran Miličinski, Lojze Kovačič, Tine in Breda Varl, Ivan Lah, Slavko Hočevar, Boris Orel in Edi Majaron, s ponosom štejemo tudi Kranjčana Sašo Kumpa.
