Saša Kump ni bil le scenograf, njegovo razmišljanje in ustvarjanje za oder sta vedno bila celovito delo, v katerem prepoznamo nadarjenega slikarja, oblikovalca in pronicljivega poznavalca gledališke dinamike. Kot inventiven ustvarjalec se je že kmalu odmaknil od realizma, se navduševal nad pop artom in Paulom Kleejem. Menil je, da gledalca ne glede na starost ne smeš podcenjevati, zato mu je treba z abstrakcijo in metaforiko omogočiti, da razživi domišljijo in razvija svojo predstavo o videnem. Dr. Cene Avguštin je menil, da »pri tem ne moremo več govoriti o tako ali drugače oblikovani sceni, temveč o Kumpovi sceni, o Kumpovem stilu, kar o Kumpovi lutkovni šoli …« (Avguštin, Cene: Scenografija Saše Kumpa, Kranjski zbornik 1995, str. 252)
Stilizacija odrskih elementov je njegov avtorski prevod realnosti v likovni jezik, v arhetipske oblike, ki jih je v svojem navdušenem odnosu do odra in publike smatral kot »optimistične«. V klepetu z umetnostnim zgodovinarjem Andrejem Pavlovcem je svojo ustvarjalno vedrino obrazložil z besedami: »… v umetnosti ne sme biti stvari, ki bi nas prisilila k tlom. Marsikaj nas pretrese, potem pa znova dvigne in napravi vesele. Pesimizma ni v umetnosti, niti obtožbe in očitkov, umetnost samo ugotavlja vse možnosti in dogodke življenja.« (Pavlovec, Andrej: Saša Kump, Snovanja, 5. 8. 1967)
Njegova scenografska paleta je bila široka in raznolika, pri čemer je z občutkom dopolnjeval dramaturgijo. Smatral je, da je scenografska postavitev le okvir predstave, ki nikoli ne sme prevpiti dogajanja. Ob Kumpovi značilni skromnosti pa v gledaliških kritikah večkrat najdemo opazko, da je njegova scena rešila dramaturško in vsebinsko šibko uprizoritev. Po drugi strani so njegove nekonvencionalne scenografije pri gledalcih vzbujale tudi negotovost – novinar Igor Guzelj je leta 1974 v Glasu zapisal, da ne ve, »ali je to scena ali rebus?«.
Kumpovo pojmovanje gledališkega procesa je vzor ustvarjalca, ki se zaveda vpetosti v kolektiv, saj brez skupinske harmonije ni uspešne izvedbe na odru. Glavno vlogo ima režiser, a njegova taktirka seže do vseh vpletenih, do zadnjega odrskega delavca. Fascinanten je bil Kumpov pristop do besedila, ki ga je vsakokrat prebral vsaj šestkrat: prvič za zabavo, drugič se je osredotočil na spoznavanje z avtorjem in osnovnimi idejami – v tej fazi so se mu že porajale prve scenografske skice, ki so se pri tretjem branju razvile v tridimenzionalni prostor, v četrtem prebiranju je razkrival karakter oseb – pri čemer je do tu še vse premleval le v glavi, brez skiciranja, ki se ga je loteval šele po petem branju. Po šestem branju besedila je celoten korpus spoznanj prelil v en sam stavek, v temeljno sporočilo drame, ki mu je nato služilo kot vodilo za oblikovanje scene in vseh elementov uprizoritve. Vse to še pred soočenjem in usklajevanjem z režiserjem. (Pavlovec, Andrej: Saša Kump, Snovanja, 5. 8. 1967)
Poleg množice dramskih scenografij je v Prešernovem gledališču snoval tudi odrske postavitve za otroške igre: Čarovnik iz Oza, Sneguljčica, Žogica nogica, Sapramiška in druge. Tudi tu je Kumpov pristop enak – izviren, moderen in subtilno abstrahiran do stopnje, ko vzbuja otroško domišljijo.
