Saša Kump se je od kranjskega gledališča poslovil leta 1980 in se upokojil. Sprememba pa ni pomenila odločitve za mirovanje, ampak za svobodno izbiro delovanja. Dela je imel odtlej še več, saj so vabila deževala iz vse Slovenije in iz zamejstva. O staranju je par let pred upokojitvijo menil: »Če veliko delaš in to s srcem, pa da gre pri tem še za neprenehno ustvarjanje povrhu, potem se nekako pozabiš starati.« (Mohar, Kazimir: Med sceno in rebusom, Stop, 1978)
Predal se je ustvarjanju s Slovenci na avstrijskem Koroškem, kamor je poklicno zahajal že od 60-ih let naprej. Prvo scenografsko delo je bil Dnevnik Ane Frank v Šentjanžu v Rožu. V naslednjih letih je sodeloval z različnimi slovenskimi ljubiteljskimi gledališkimi skupinami v zamejstvu, v Celovcu in vse od Ziljske Bistrice do Velikovca. Soustvarjal je tudi večje gledališke projekte – Miklovo Zalo, Drabosnjakov Pasijon, Lipuševo Mrtvo oznanilo in druge. Skupno je na Koroškem oblikoval okrog 80 gledaliških scen. Udeleževal se je počitniških kolonij za otroke in jih učil odrskega dela. Na področju razvoja lutkarstva je s svojim znanjem, navdušenjem in smislom za delo z otroki vzpostavil izjemno mrežo lutkarjev, saj je ob lastnem scenografskem delu spodbudil in usposobil kar tri generacije lutkovnih ustvarjalcev.
Na Koroškem so nastale številne priljubljene lutkovne predstave: Radovedni slonček, Ringa ringa raja, Guliver med lutkami, Račka, Mezinček, Festival ropotulj, zvoncev in kuhinjskih loncev, Sanje o govorečem cvetu in druge, največja uspešnica pa je bila Leteča žaba, saj so z njo kar tridesetkrat gostovali po vsej deželi. S Kumpovimi lutkami so nastopali tudi na mednarodnih festivalih. »V teku časa se je iz majhnega zrna, posejanega na kulturnem področju v Šmihelu, razvilo močno drevo.« (www.smihel.at)
Najdlje in vsestransko je deloval v Šmihelu. V tamkajšnjem društvu je deloval kot scenograf, kostumograf, lutkovni mentor in režiser ter vzgajal nove generacije lutkarjev. Njegovi soustvarjalci so cenili Kumpovo iskreno predanost in znanje, ki ga je dobrohotno delil med vse, ki so želeli napredovati v gledališki in lutkovni dejavnosti. Ganjeno se ga spominjajo tudi v Selah, na Rebrci in še kje.
